TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktive 93/13, je treba po razlagi SEU upoštevati tudi trajanje in način uporabe roka, kar obsega tudi pričetek njegovega teka.

Zaveza nacionalnim sodiščem, da morajo upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13, narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Zato v obravnavanem primeru ne zadošča ugotovitev, da je tožnik ob sklenitvi Aneksa 2 vedel, da je bil z odplačevanjem kredita po pogojih iz Aneksa 1 finančno prikrajšan zaradi (zatrjevane) kršitve pojasnilne dolžnosti s strani banke kreditodajalke, pač pa je (tudi po judikaturi SEU) prav tako pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti Aneksa 1. Od ugotovitve tega časa pa je odvisna presoja, ki doslej ni bila opravljena, to je, katera možnost je primerna glede na interese banke (ponudnika) na eni strani in zahtevo po varstvu tožnika (potrošnika) na drugi strani: ali da zastaranje kondikcijske terjatve v tem času (še) ne teče, ali nasprotno – da teče, če je zakonski zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje pravic tožnika (potrošnika kot šibkejše stranke v razmerju) ni bilo pretirano oteženo kljub temu, da je bilo pogojeno s pridobitvijo prej omenjenih dejanskih in pravnih informacij.