Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Mariboru in Okrožnega sodišča v Murski Soboti

2253. Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Mariboru in Okrožnega sodišča v Murski Soboti

Številka: Up-1006/13-20

Datum: 9. 6. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jožeta Vincetiča, Murska Sobota, ki ga zastopata Igor Vinčec in Andreja Tratnjek, odvetnika v Lendavi, na seji 9. junija 2016  

Točka II izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 10713/2010 z dne 12. 9. 2013, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 10713/2010 z dne 19. 12. 2012 in sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. II K 10713/2010 z dne 29. 2. 2012 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na Jožeta Vincetiča glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami.  

Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.  

Okrožno sodišče v Murski Soboti je pritožnika obsodilo za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16 – v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 ter za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi državne tožilke in je pritožniku zvišalo izrečeno kazen na dve leti in deset mesecev zapora, pritožnikovo pritožbo pa je zavrnilo. Vrhovno sodišče je nato delno ugodilo pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in je izpodbijano sodbo razveljavilo glede kaznivega dejanja ropa ter je zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Razveljavilo je tudi odločbo o izrečeni enotni kazni in je pritožniku izreklo kazen, določeno za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 35. in 36. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP). Navaja, da so bili dokazi glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 pridobljeni pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena na podlagi neobrazložene in zato nezakonite ter protiustavne sodne odredbe. Iz drugega odstavka 36. člena Ustave naj bi jasno izhajalo, da brez odločbe sodišča proti volji stanovalca ni dopustno vstopati v stanovanje. Pritožnik meni, da v primeru, ko odredba nima nobene obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti, sploh ne gre za odredbo. Zatrjuje, da mora biti odredba o hišni preiskavi takšna, da je mogoče opraviti preizkus zakonitosti tega posega. To naj bi pomenilo, da mora vsebovati utemeljitev zakonskih pogojev za preiskavo – utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter utemeljitev, zakaj bo mogoče pri preiskavi odkriti sledove kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek. Pri izdaji odredbe za hišno preiskavo naj bi sodnik nastopal v funkciji garanta, zaradi česar bi moral preizkusiti, ali predlog za izvedbo ukrepov vsebuje vse potrebne sestavine in ali je dovolj prepričljiv, svojo odločitev pa bi moral tudi vsebinsko obrazložiti. Obrazložitev odredbe mora biti po mnenju pritožnika plod sodnikovega lastnega razmišljanja in intelektualnega napora, sklicevanje na predloge policije pa naj bi bilo nedopustno. Ker naj bi v njegovem primeru obrazložitev odredbe o hišni preiskavi vsebovala samo štiri stavke, od tega naj bi se na zakonske pogoje nanašala le dva, pritožnik meni, da bi bilo treba kot nedovoljene izločiti vse dokaze, najdene pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena na podlagi take neobrazložene odredbe, saj naj bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic.

Pritožnik trdi tudi, da v času odločanja o hišni preiskavi niso obstajali utemeljeni razlogi za sum in da zakonski pogoji za odreditev hišne preiskave niso bili izpolnjeni. Navaja, da je odredba temeljila zgolj na izjavi anonimnega vira, njena dokazna vrednost pa ni bila ustrezno preverjena in potrjena. Glede vira naj policija ne bi navedla nobene okoliščine, iz katere bi izhajalo, na kakšen način so se policisti prepričali o njegovi zanesljivosti in o resničnosti informacije. Preverila naj bi le, kdo so osebe, ki jih je z vzdevki navedel vir kot sodelujoče pri ropu. Policija naj bi v predlogu za izdajo odredbe tudi zavajala sodišče, saj naj bi lažno trdila, da pritožnik stanuje pri enem od soobdolžencev. Tako naj ne bi bilo nobenega dokaza, ki bi povezoval pritožnika s soobdolženci. Navedbe policije o komunikaciji med pritožnikom in soobdolženci v času pred ropom in po njem, o tem, da naj bi bil pritožnik »ulični diler«, in o tem, da naj bi bili pri pregledu pritožnikovega avtomobila dve leti pred ropom najdeni električni kabli, naj ne bi bile z ničimer izkazane. Celo nasprotno, naknadno preverjanje naj bi pokazalo, da komunikacije med pritožnikom in soobdolženci ni bilo. Pritožnik zato meni, da ob izdaji odredbe za hišno preiskavo utemeljeni razlogi za sum niso bili podani, posledično pa naj bi bila kršena njegova pravica do nedotakljivosti stanovanja.

Vrhovno sodišče je na očitke pritožnika o neobrazloženi odredbi za hišno preiskavo odgovorilo, da po ustaljeni sodni praksi vsaka nepravilnost pri opravi preiskovalnega dejanja nima nujno za posledico, da bi bili s preiskavo pridobljeni dokazi nedovoljeni. Kršitve, ki naj bi imele tako nujno posledico, naj bi izrecno določal 219. člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju: ZKP). (Glej opombo 1) Namen obrazložitve sodne odredbe je po stališču Vrhovnega sodišča v zagotovitvi možnosti naknadne presoje zakonitosti preiskovalnega dejanja. Samo dejstvo, da je odredba o hišni preiskavi obrazložena bolj šibko, naj zato ne bi pomenilo take kršitve pri opravi preiskovalnega dejanja, da bi lahko govorili o tem, da je bila hišna preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča in bi sledila sankcija iz 219. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča pomanjkljiva obrazložitev sicer pomeni kršitev 215. člena ZKP, zaradi česar je treba tako prakso omejiti oziroma odpraviti. Vendar pa se po njegovi presoji obsodilna sodba ne bi smela opreti na dokaze, pridobljene v hišni preiskavi, le v primeru, če se zaradi pomanjkljive odredbe, predloga in njemu priloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje. Pri presoji obravnavane zadeve je nato Vrhovno sodišče pritrdilo stališčem nižjih sodišč, da so bili glede na podatke, navedene v predlogu za izdajo odredbe o hišni preiskavi in priloženih uradnih zaznamkih policije, podani utemeljeni razlogi za sum, da je pritožnik skupaj z drugimi soosumljenci storil kaznivo dejanje ropa. Kljub temu, da odredba o hišni preiskavi ne vsebuje in ne obrazloži podrobneje konkretnih okoliščin, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, pa so tudi po presoji Vrhovnega sodišča te okoliščine navedene v predlogu policije za izdajo odredbe, na katerega se sodišče v odredbi sklicuje.

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1006/13 z dne 16. 6. 2015 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.