TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Kamniku, v delu, ki se nanaša na prekršek po 6. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o davčnem potrjevanju računov razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Po določbi prvega odstavka 90. člena ZP-1, ki temelji na ustavnih jamstvih iz 22. in 29. člena Ustave, ima storilec v postopku o prekršku pravico, da se zagovarja, da predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva. Kršiteljeva pravica, da predlaga dokaze sicer ni absolutna, saj sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, ampak lahko zavrne neustrezno oziroma pomanjkljivo substancirane dokazne predloge in materialnopravno nerelevantne dokaze. Vendar mora odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno in jasno obrazložiti, saj se s tem stranki v postopku omogoči uvid v razloge, ki so sodišče vodili k določeni odločitvi, hkrati pa ji omogoči preizkus razumnosti sprejete odločitve.

Glede na to, da izpodbijana sodba v obravnavani zadevi ne vsebuje obrazložitve o zavrnitvi relevantnih dokaznih predlogov, kar je sicer z vidika jamstev v postopku nosilni del odločitve, je podana kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter kršitev 22. in 29. člena Ustave.

Glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem C. C. zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče presojalo verodostojnost omenjene priče, čeprav je ni zaslišalo. Takšno ravnanje sodišča je v nasprotju z načelom neposrednosti, ki od sodišča terja, da svojo presojo o verodostojnosti izjav opre le na preizkus tovrstnega dokaza na ustni obravnavani.

Iz pravice do poštenega sojenja izhaja tudi pravica kršitelja, da se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli ter da zaslišuje tako obremenilne, kot tudi razbremenilne priče.