TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

V skladu s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 se v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Dolžnika sta predlagala vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru, zoper sklep, da se pritožba šteje za umaknjeno, pa sta vložila pritožbo, zato postopek v zvezi s plačilnim nalogom še ni zaključen. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje sta torej dolžnika vložila v zvezi z zamudo roka za plačilo sodne takse za pritožbo, kar je po presoji višjega sodišča procesni rok. Zato je treba pri odločanju o tem predlogu izhajati ne le iz 36. člena ZIZ, ampak tudi iz določb ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje, ki pa predloga ne omejujejo zgolj na zamujen rok za ugovor in pritožbo. Sicer pa že ustavnoskladna razlaga same določbe 36. člena ZIZ terja, da se tudi v izvršbi dopusti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če stranka zamudi rok za plačilo sodne takse za ugovor ali pritožbo (zoper sklep o ugovoru).

Sodna praksa sicer ni povsem usklajena glede vprašanja, ali je rok za plačilo sodne takse procesni ali materialni, vendar se v konkretnem primeru pritožbeno sodišče pridružuje stališču, da gre za procesni rok, saj plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru pomeni izpolnitev procesne predpostavke, rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po naravi stvari procesni rok. Zato vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru ni izključena.

Kadar bi opravičljiva zamuda s plačilom sodne takse rezultirala v izgubi neke strankine pravice v postopku, konkretno pravice do vsebinske odločitve o pritožbi zoper sklep o ugovoru, je vsebinska obravnava predloga za vrnitev v prejšnje stanje dopustna in ta pravica izhaja že iz členov 22, 23 in 25 Ustave Republike Slovenije. Upoštevajoč težo posledic, ki jih ima neplačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru (fikcija umika pritožbe – peti odstavek 29.b člena ZIZ) je tudi iz tega razloga pritožbi treba ugoditi. Ugovor je edino dolžnikovo pravno sredstvo v izvršbi in hkrati izraz njegove pravice do izjave (22. člen Ustave), oziroma sploh prva možnost, da se lahko izreče o (ne)dopustnosti zoper njega dovoljene izvršbe. Če sodišče na podlagi petega odstavka 29.b člena ZIZ odreče vsebinsko obravnavo ugovora ali pritožbe zoper sklep o ugovoru zaradi neplačila sodne takse, postane sklep o izvršbi pravnomočen in dolžnik to ustavno procesno jamstvo nepovratno izgubi.

Po mnenju višjega sodišča mora biti zato ustavnoskladna razlaga 36. člen ZIZ ekstenzivna in je to določbo treba tolmačiti na način, da je plačilo sodne takse nujni sestavni del ugovornega oziroma pritožbenega postopka. Posledično pa je vrnitev v prejšnje stanje v primeru zamude roka za plačilo takse za ugovor ali pritožbo zoper sklep o ugovoru dopustna že na njeni podlagi. Ob drugačnem stališču bi šlo za nesorazmeren poseg v dolžnikove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Tudi na to pritožba utemeljeno opozarja.