TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (v točki II.) izpodbijane sodbe spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki v višini 1.155,07 EUR, zniža na znesek v višini 693,91 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožečih strank zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijani točki I. izreka potrdi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika pred sklenitvijo sodne poravnave večkrat posvetovala s svojim takratnim pooblaščencem, da sta se stranki kasnejše sodne poravnave na naroku sami dogovorili, kako naj bi potekala meja, na kar so se tudi v prisotnosti izvedenca geometra zabili mejniki, izvedenec pa je nato na tej podlagi izdela skico terenske meritve, da takratni pooblaščenec tožnikov ni potrdil navedb tožnikov, da bi bil pri podpisu sodne poravnave v zmoti, zavrnilo pa je tudi navedbe tožnikov, da sodnica, ki j vodila ta nepravdni postopek ureditve meje, na tožnika in njunega poblaščenca ves čas pritiskala, naj privolijo v sklenitev sodne poravnave in na takšen način vplivala na voljo tožnikov v smislu nastanka (upoštevne) zmote.

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in ob nadaljnjih ugotovitvah, da naj bi bil "problem" celotne zadeve v tem, da bi naj bili mejniki po sklenjeni sodni poravnavi prestavljeni, je pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju zmote o predmetu sodne poravnave (t.j. o dogovorjenem poteku meje) in o neopravičljivosti zatrjevane zmote, saj je pravilno zaključilo, da povprečno skrben človek podpiše listino (v tem primeru sodno poravnavo) le, če točno ve kaj podpisuje, zato se pred podpisom prepriča v vsebino podpisanega.