TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prvotožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Iz dikcije "če izkaže za verjetno" izhaja jasna zakonska zahteva, da v utemeljitev predlagane začasne odredbe po tem odstavku ne zadostuje zgolj trditev, da bo dolžnik pretrpel le neznatno škodo. Slednjo mora upnik (oziroma tožnik) verjetno izkazati. Zmotno je namreč stališče pritožnice, da je v tej fazi postopka, ko še ni vzpostavljene kontradiktornosti, podala dovolj konkretne trditve, toženci pa lahko navedejo in izkažejo, da bodo z izdajo začasnih odredb utrpeli škodo, ki bo večja od neznatne. To pa bodo lahko uveljavljali z ugovorom zoper začasno odredbo. Navedeno bi pomenilo, da bi se že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe v tretjem odstavku zahtevana predpostavka za izdajo začasne odredbe domnevala in verjeten izkaz le neznatne škode ne bi bil potreben, zadostoval bi le izkaz verjetnosti terjatve.

Utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe z možnostjo razpolaganja z nepremičninami in sredstvi na računu, kot enega od atributov lastninske pravice ob predhodno pridobljenem soglasju tožnice po presoji pritožbenega sodišča ni okoliščina, ki bi zadostovala za zaključek nenastanka škode z izdajo predlaganih začasnih odredb. Odvisnost razpolagalne pravice lastnikov nepremičnin in sredstev na računu od soglasja tožnika je taka omejitev lastninske pravice, ki ne utemeljuje trditve tožnice o nastanku le neznatne škode. Od presoje tožnice bi bilo namreč v takem primeru odvisno razpolaganje toženih strank z navedenim premoženjem, tožencem pa onemogočena hitra in učinkovita pot za presojo utemeljenosti tožničine morebitne zavrnitve želenega razpolaganja.