bolniški stalež
Sentenca
Bolniški stalež oziroma začasna nezmožnost za delo se ugotavlja glede na konkretno naravo dela, ki ga delavec opravlja pri svojem delodajalcu. Če zdravstveno stanje delavcu onemogoča opravljanje nalog njegovega delovnega mesta, delodajalec pa zanj nima ustreznega nadomestnega dela, ki bi ga delavec lahko opravljal z obstoječimi zdravstvenimi omejitvami, je delavec upravičen do bolniškega staleža do trenutka, ko je ponovno zmožen opravljati svoje delo brez omejitev.
Iz posameznih sodb
-
Organ je pri odločanju o bolniškem staležu nepravilno zanemaril kasnejše zdravstvene izvide, ki so potrjevali nezmožnost za delo, čeprav so bili pridobljeni po mnenju zdravniške komisije druge stopnje.
Sodba U 1056/93 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je razsodilo, da tožnica ni odgovorna za obdobje čakanja na odločitev zdravniške komisije, saj so bili razlogi za zamudo v odločanju objektivne narave.
Sodba U 63/94 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je potrdilo, da je delavec upravičen do bolniškega staleža, ker mu zdravstvene omejitve (prepoved dvigovanja bremen nad 10 kg in pogostega pripogibanja) onemogočajo opravljanje dela avtomehanika, delodajalec pa zanj nima primernega nadomestnega dela.
Sodba U 1033/93 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je zavrnilo zahtevek za podaljšanje bolniškega staleža, ker tožnik ni izkazal zdravstvene nezmožnosti za delo, temveč je kot razlog za odsotnost navajal vojne razmere in ovire pri potovanju.
Sodba U 173/93 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da je za presojo upravičenosti do bolniškega staleža ključna pristojnost izbranega osebnega zdravnika in ustreznega konzilija, ki sta določena glede na status zavarovane osebe.
Sodba U 472/92 — Vrhovno sodišče