davčna samoprijava
Sentenca
Davčna samoprijava je institut, ki davčnemu zavezancu omogoča, da po izteku zakonskega roka za vložitev davčne napovedi naknadno izpolni svojo obveznost, vendar najpozneje do vročitve odmerne odločbe, začetka davčnega inšpekcijskega nadzora ali začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka (63. člen ZDavP-2). Vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ne sme pomeniti izgube materialnih pravic zavezanca, kot so davčne olajšave ali priznanje stroškov, če so ti zakonsko upravičeni in ustrezno izkazani v postopku odmere davka.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je potrdilo, da davčni zavezanec izgubi pravico do samoprijave, če je davčni organ zoper njega že začel postopek o prekršku, zaradi česar je vloga zavezanca prepozna.
UPRS Sodba I U 508/2020-23 — Upravno sodišče
-
Sodišče je razsodilo, da davčni organ ne sme avtomatično zavrniti uveljavljanja davčnih olajšav in stroškov dela zgolj zaradi vložitve napovedi prek samoprijave, temveč mora vsebinsko presoditi njihovo utemeljenost.
UPRS Sodba II U 10/2017-10 — Upravno sodišče
Pravna podlaga: ZDavP-2 · 63. člen