denacionalizacija stavbnega zemljišča

Sentenca

Pravica do denacionalizacije stavbnega zemljišča je vezana na izkazan odvzem lastninske pravice, ki mora temeljiti na predpisih, izrecno navedenih v 3. ali 4. členu ZDen. Sam dejanski odvzem zemljišča iz posesti ne zadostuje za uveljavljanje denacionalizacijskih upravičenj, če odvzem ali izplačilo odškodnine nista bila izvedena na podlagi predpisov, ki jih zakon določa kot podlago za podržavljenje. Sodišče mora pri presoji vsakega primera preveriti pravno podlago akta, s katerim je bilo zemljišče preneseno v državno last.

Iz posameznih sodb

  • Sodišče je presojalo vprašanje identitete nepremičnine v primeru, ko so bile na podržavljenem zemljišču izvedene investicije, ki so zemljišče spremenile v gozdno cesto oziroma pot.

    UPRS sodba I U 1457/2015 — Upravno sodišče

  • Sodišče je poudarilo, da je treba obstoj pravice uporabe na stavbnem zemljišču pri denacionalizaciji dokazati z zemljiškoknjižnimi ali drugimi ustreznimi listinami, ne zgolj s sklicevanjem na izostanek prenosa pravice.

    sodba I U 19/2011 — Upravno sodišče

  • Sodišče je razsodilo, da zgolj predložitev naznanilnega lista ne predstavlja zadostnega dokaza o prisilnem odvzemu pravice uporabe pri denacionalizacijskem zahtevku.

    Sodba I Up 989/2005 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je poudarilo, da predmet menjalne pogodbe ne more biti stavba brez zemljišča, zato samo zemljišče v takšnem primeru ne more biti samostojen predmet denacionalizacijskega zahtevka.

    Sodba I Up 448/2001 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je poudarilo, da je za status zazidanega stavbnega zemljišča v postopku denacionalizacije odločilna dejanska pozidanost v času vračanja, ne glede na zakonitost gradnje.

    sodba U 98/2002 — Upravno sodišče

  • Sodišče je poudarilo, da zgolj dejanski odvzem posesti brez ustrezne pravne podlage v 3. ali 4. členu ZDen ne predstavlja pravno priznanega temelja za denacionalizacijo.

    Sodba I Up 1107/2001 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je presodilo, da tožnik ni upravičenec do denacionalizacije, ker zemljišče ni bilo podržavljeno, pravico uporabe pa je pridobil z dedovanjem po očetu, kar ne izpolnjuje pogojev za vzpostavitev lastninske pravice po 31. členu ZDen.

    Sodba I Up 1121/2000 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je poudarilo, da odvzem zemljišča v letu 1979 na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen, in ob plačani odškodnini po neustreznem predpisu, ne more biti podlaga za denacionalizacijo.

    Sklep I Up 161/2000 — Vrhovno sodišče

  • V konkretnem primeru je šlo za vprašanje vračanja parcele, na kateri stoji lovska koča, kjer je sodišče zahtevalo odmero funkcionalnega zemljišča.

    Sodba I Up 354/99 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je presodilo, da zemljišča, ki so kot zunanja ureditev avtoceste del javnega dobra, ni mogoče vrniti v naravi zaradi ovir po 19. členu ZDen.

    Sklep I Up 520/99 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je poudarilo dolžnost upravnega organa, da v ugotovitvenem postopku pridobi vso relevantno dokumentacijo o podržavljenju in kasnejših pravnih poslih prenosa pravice uporabe, da bi pravilno ugotovil pravni status zemljišča.

    Sodba U 222/96 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je zavzelo stališče, da ZDen ne ureja lastninjenja stavbnih zemljišč, kjer imajo pravico uporabe osebe, ki niso bile lastniki v času podržavljenja, zato takšna zahteva ni upravna stvar.

    Sodba U 18/95-4 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je poudarilo, da okoliščina, da pravica uporabe ni bila predmet zapuščinske obravnave ali vpisana v zemljiško knjigo, ne preprečuje prehoda pravice na dediče po samem zakonu.

    Sodba U 96/95-4 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je poudarilo, da mora organ v primerih, ko je bilo zemljišče po podržavljenju nezakonito pozidano z garažami, parcelacijo izvesti še pred dokončno odločitvijo o vrnitvi nepremičnine in odmeri odškodnine.

    Sodba U 667/93-7 — Vrhovno sodišče

  • Tožnica ni bila upravičenka, saj je sporno zemljišče pridobila s kupoprodajno pogodbo po podržavljenju, zato ni izpolnjevala pogojev za denacionalizacijo.

    Sodba U 360/93-6 — Vrhovno sodišče

  • V konkretnem primeru je bila zahteva zavržena, ker je bilo zemljišče razlaščeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1968, ki ni naveden med predpisi za denacionalizacijo v 3. členu ZDen.

    Sodba U 1295/93-4 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je potrdilo, da pravni nasledniki, ki so nepremičnino pridobili s pravnim poslom (darilno pogodbo), niso upravičenci do vzpostavitve lastninske pravice po 31. členu ZDen.

    Sodba U 1089/93-4 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je potrdilo zavrženje zahteve za vzpostavitev lastninske pravice v korist oseb, ki so nepremičnino pridobile na podlagi kupoprodajne pogodbe z občino kot nadomestilo za drugo zemljišče.

    Sodba U 637/93-5 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je poudarilo, da upravni organi v denacionalizacijskem postopku ne morejo ponovno presojati veljavnosti pravnih poslov (npr. kupoprodajnih pogodb), sklenjenih pred podržavljenjem, če so bila ta vprašanja že pravnomočno rešena v preteklih sodnih postopkih.

    Sodba U 1411/93-5 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je izpostavilo, da dedič, ki je pravico uporabe na zemljišču pridobil s sklepom o dedovanju, nima statusa upravičenca za denacionalizacijo po 31. členu ZDen.

    Sodba U 720/93-4 — Vrhovno sodišče

  • V obravnavanem primeru denacionalizacija ni bila mogoča, ker je bilo zemljišče razlaščeno na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1968, torej po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963.

    Sodba U 731/92-4 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je presodilo, da tožnika, ki sta nepremičnino pridobila s pogodbo kot pravna naslednika stanovanjske zadruge, nista upravičenca do denacionalizacije v smislu vzpostavitve lastninske pravice.

    Sodba U 870/92-4 — Vrhovno sodišče

Viri