dobra vera pri pridobitvi nepremičnine
Sentenca
Dobra vera pridobitelja nepremičnine se domneva (9. člen SPZ). Pri presoji dobre vere v primeru kolizije med originarno pridobljeno pravico (priposestvovanje) in pravico, pridobljeno v zaupanju v zemljiško knjigo, je odločilno, ali je pridobitelj vedel ali bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža dejanskega stanja. Če pridobitelj na podlagi razpoložljivih informacij upravičeno sklepa, da posestnik nima pravne podlage za posest, se šteje za dobrovernega.
Iz posameznih sodb
-
Tožnice so prevzele tveganje, ker kljub zavedanju o neujemanju zemljiškoknjižnega in dejanskega stanja niso pravočasno poskrbele za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo.
VSRS sodba II Ips 67/2012 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da kupcem stanovanj, ki so imeli pravico do odkupa, ni mogoče naložiti raziskovalne dolžnosti glede tožničine morebitne originarne pridobitve lastninske pravice.
Sodba in sklep II Ips 438/2008 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da je bil preživljalec v dobri veri, ker ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in vpisu v zemljiško knjigo ni vedel za predhodno darilno pogodbo, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo.
VSL sodba I Cp 3555/2010 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je poudarilo, da vidna neposredna posest tretje osebe na nepremičnini predstavlja okoliščino, ki zahteva aktivno raziskovalno dolžnost pridobitelja.
VSL sodba I Cp 2858/2009 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presodilo, da je bila dobra vera toženca izključena, ker je pred nakupom vedel za neskladje med zemljiškoknjižnimi podatki in stanjem v naravi glede vrste rabe zemljišča.
Sodba II Ips 397/2006 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presojalo, ali je kupec nepremičnine lahko v dobri veri glede zemljiškoknjižnega stanja, čeprav je bila nepremičnina predhodno nacionalizirana, a to ni bilo vpisano v zemljiško knjigo.