dobra vera priposestvovalca
Sentenca
Dobra vera priposestvovalca je podana, če posestnik ni vedel in ni mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ). Dobra vera se presoja skozi prepričanje posestnika o lastništvu, ki mora biti utemeljeno na povprečni skrbnosti. Če obstajajo okoliščine, ki bi v posestniku vzbudile dvom o njegovi pravici do posesti, je dolžan opraviti poizvedbe, v nasprotnem primeru se šteje za nedobrovernega. Za nepremičnine to vključuje vsaj preveritev stanja v zemljiški knjigi in katastru, saj realna možnost seznanitve z lastništvom izključuje dobro vero.
Iz posameznih sodb
-
Tožeča stranka ni bila v dobri veri, ker pred sklenitvijo pogodbe ni preverila stanja v zemljiški knjigi in katastru, čeprav je imela realno možnost seznanitve z dejanskim lastništvom nepremičnine.
VSM Sodba I Cp 215/2024 — Višje sodišče v Mariboru
-
Sodišče je poudarilo, da zahteva po izkazanem pravnem naslovu za posest velja le pri priposestvovanju celotne nepremičnine, ne pa pri obmejnih delih, kjer je meja v naravi nejasna.
VSL Sodba I Cp 224/2022 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je poudarilo, da zgolj nedobrovernost pravnega prednika ne preprečuje pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem s strani posestnega naslednika, če ta izpolnjuje pogoje dobre vere.
VSL Sodba II Cp 1740/2016 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Zunajknjižni pridobitelj, ki zavestno opusti vpis v zemljiško knjigo zaradi stroškov, ne izpolnjuje pogoja dobre vere za priposestvovanje.
VSM sklep I Ip 227/2015 — Višje sodišče v Mariboru