dobrovernost posestnika
Sentenca
Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Pri nepremičninah, vpisanih v zemljiško knjigo, je posestnikova dobrovernost ovržena z zemljiškoknjižnim izpiskom, zaradi česar se dokazno breme prenese na posestnika, ki mora izkazati, da je kljub vpisu v dobri veri verjel v svojo upravičenost do posesti. Dobrovernost se presoja glede na okoliščine ob pridobitvi posesti in morebitna kasnejša vedenja o neupravičenosti.
Iz posameznih sodb
-
Dolgoročna posest nepremičnine lahko utemelji dobroverno prepričanje posestnika, da je zemljiškoknjižno stanje napačno, kar izključuje nedobrovernost zgolj na podlagi vpisa v zemljiško knjigo.
VSL Sodba II Cp 1175/2022 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presodilo, da vpis solastništva v javnih listinah sam po sebi ne izključuje dobre vere posestnika, če v naravi niso obstajale okoliščine, ki bi vzbudile sum o obsegu pridobljenega premoženja.
VSL Sodba II Cp 525/2018 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presojalo dobrovernost pravne prednice tožnice v kontekstu zatrjevanega priposestvovanja nepremičnine (gozda), pri čemer je ugotavljalo, ali je bila posest utemeljena na veljavnem pravnem naslovu.
VSC Sodba Cp 462/2017 — Višje sodišče v Celju
-
Sodišče je priznalo dobrovernost posestnika, ki je na podlagi sklenjenega dogovora o prenosu nepremičnine 25 let nemoteno izvajal posest, pri čemer je utemeljeno verjel, da je bil dogovor realiziran.
VSRS Sodba II Ips 10/2016 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da toženkinega prepričanja o lastništvu ne more ovreči zgolj podatek o vodenju izvršilnega postopka zoper tretjo osebo, če je bilo posestnici znano, da je lastništvo sporno.
VSRS sodba II Ips 228/2014 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da je za presojo dobrovernosti nujno raziskati izvorno pravno podlago, na podlagi katere je tožničina pravna prednica začela z uporabo spornega zemljišča.
Sodba II Ips 57/2008 — Vrhovno sodišče