dokaz resnice pri žaljivi obdolžitvi
Sentenca
Dokaz resnice je pravno sredstvo, s katerim storilec kaznivega dejanja žaljive obdolžitve izpodbija protipravnost svojega ravnanja z dokazovanjem, da je trditev, ki jo je raznašal o oškodovancu, resnična. Če storilec z dokazom resnice uspe, to izključuje kaznivost dejanja, saj trditev resničnih dejstev ne predstavlja kaznivega posega v čast in dobro ime (171. člen KZ). Sodišče je dolžno preveriti navedbe o resničnosti dejstev ne glede na to, ali je zasebni tožilec dejanje primarno opredelil kot razžalitev ali žaljivo obdolžitev.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je poudarilo, da vprašanja glede delovanja javnih oseb in njihove preteklosti zadevajo interes javnosti, kar povečuje pomen svobode izražanja.
VSL sodba II Kp 80163/2010 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je v konkretnem primeru pravilno oprostilo obdolženca, ker je ta z dokazom resnice uspel dokazati resničnost očitka o trganju carinskih plomb, čeprav je bilo dejanje sprva kvalificirano kot razžalitev.
VSC sodba Kp 72/2007 — Višje sodišče v Celju
-
Obsojenec ni uveljavljal dokaza resnice, temveč se je branil le z zanikanjem namena razžalitve oškodovanke.
Sodba I Ips 92/2005 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je napačno obravnavalo neuspešen dokaz resnice, saj obdolženec sploh ni zatrjeval, da se očitki nanašajo na zasebnega tožilca.
Sodba I Ips 35/98 — Vrhovno sodišče