dokazna prekluzija
Sentenca
Dokazna prekluzija je procesni institut, po katerem morajo stranke vsa dejstva in dokaze za utemeljitev svojih navedb predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Na poznejših narokih lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če izkažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti prej. Ta omejitev velja tudi za pritožbeni postopek, kjer so nova dejstva in dokazi dopustni le ob kumulativnem izpolnjevanju pogoja opravičene nevednosti oziroma nezmožnosti predložitve v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP).
Iz posameznih sodb
-
Sodišče lahko stranki določi rok za izjasnitev o navedbah nasprotne stranke, vendar to ne pomeni avtomatičnega podaljšanja prekluzivnega roka za navajanje novih dejstev in dokazov iz 286. člena ZPP.
VSL Sodba I Cp 2853/2016 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je dopustilo nov dokazni predlog, ker je stranka dokaz predlagala takoj po tem, ko je nasprotna stranka umaknila svoj dokazni predlog, na katerega se je prva stranka zanašala.
VSL sklep I Cp 1266/2010 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pojasnilo, da se z uveljavitvijo novega ZPP preide na razpravno načelo, kjer sodišče po uradni dolžnosti ne izvaja več dokazov, kar pomeni, da so stranke dolžne same skrbeti za pravočasno navajanje dejstev in dokazov.
VDS sodba Psp 441/2000 — Višje delovno in socialno sodišče