dokazna prekluzija v davčnem postopku

Sentenca

Dokazna prekluzija iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 pomeni omejitev pravice davčnega zavezanca do navajanja novih dejstev in dokazov po preteku roka za pripombe na zapisnik. Njena uporaba je dopustna le, če je imel zavezanec pred izdajo zapisnika možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja (9. člen ZUP, 22. člen URS) in če zavezanec za zamudo ne poda razlogov oziroma če okoliščine kažejo na zlorabo pravice z namenom zavlačevanja postopka (11. člen ZUP). Davčni organ pri presoji ne sme izvajati stroge vsebinske presoje upravičenosti razlogov, temveč zgolj preveriti, ali so ti očitno neopravičljivi.

Iz posameznih sodb

Viri