dopustnost kritičnega izražanja
Sentenca
Ostrejša kritika in nadzor javnih oseb ali pravnih oseb z javnim položajem ne pomenita nujno žaljivih obdolžitev. Pravni standard žaljivosti zahteva objektivno napadalno naravo izjave, ki presega meje dopustne kritike. Pri tehtanju med svobodo izražanja in varstvom osebnostnih pravic je treba upoštevati javni interes in položaj subjekta v družbi, pri čemer so subjekti z javnim položajem dolžni trpeti višjo stopnjo kritičnosti (35., 39. člen URS, 183. člen OZ).
- Zakon o medijih (ZMed)
- Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)
- Obligacijski zakonik (OZ)
- Ustava Republike Slovenije (URS)
- Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (EKČP)
Iz posameznih sodb
-
Besedne zveze v prispevkih po presoji sodišča niso dosegle praga pravnega standarda žaljivosti, temveč so ostale v mejah dopustnega kritičnega pisanja.
VSL Sodba II Cp 2003/2019 — Višje sodišče v Ljubljani