enakost pred zakonom in enako varstvo pravic
Sentenca
Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ne pomeni, da mora sodišče v vseh primerih z enakim ali podobnim dejanskim stanjem odločiti identično. Posamična odstopajoča sodba v sodni praksi sama po sebi ne dokazuje kršitve načela enakosti, niti ne pomeni, da obstaja ustaljena sodna praksa, od katere bi sodišče arbitrarno odstopilo. Za uveljavitev kršitve te pravice mora biti izkazano, da sodišče pri odločanju ravna neenako brez razumne in stvarne pravne podlage.
Iz posameznih sodb
-
Sodišča so v obravnavanih primerih kršila pravico do enakega varstva pravic, ker so pri presoji veljavnosti določb Kolektivne pogodbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prezrla prisilne določbe Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač.
-
Sodišča so v konkretnem primeru kršila pravico do enakega varstva pravic, ker niso upoštevala prisilnih določb Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač pri presoji veljavnosti določb Kolektivne pogodbe.
-
Sodišče je presodilo, da stališče, po katerem zaslišanje domnevnega storilca prekrška pretrga tek zastaranja, ni arbitrarno.
-
Vrhovno sodišče je napačno štelo, da stranka ni uveljavljala zahtevka za zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, čeprav je bil ta zahtevek vsebinsko zajet v širšem zahtevku za plačilo obresti od zapadlih mesečnih zneskov.
-
Pritožnik je neuspešno uveljavljal kršitev pravice do enakega varstva pravic zgolj s sklicevanjem na obstoj ene same sodbe v drugi zadevi z enakim dejanskim stanjem, v kateri je sodišče odločilo drugače.
-
Ustavno sodišče je presodilo, da se pritožnik sklicuje na sodne odločbe v primerih, ki niso istovrstni s predmetnim pravdnim postopkom glede vprašanja aktivne legitimacije.