goljufivi namen
Sentenca
Goljufivi namen kot subjektivni element kaznivega dejanja goljufije (217. člen KZ) zahteva dokazan namen storilca, da si z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin pridobi protipravno premoženjsko korist. Če je ravnanje storilca usmerjeno v ohranitev poslovanja gospodarske družbe in nadaljevanje proizvodnje, neplačila obveznosti do upnikov ni mogoče avtomatično pripisati goljufivemu namenu, saj manjka subjektivna komponenta protipravne pridobitve premoženjske koristi na škodo drugega.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je presodilo, da zgolj dejstvo neplačila dolga oziroma obstoj civilnopravnega razmerja ne zadostuje za dokazovanje goljufivega namena, če ni izkazan naklep ob sklenitvi posla.
VSL sodba I Kp 174/2000 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presodilo, da najetje posojil za poslovanje in pasivnost obdolženca ob lastniškem sporu ne dokazujeta goljufivega namena, saj so bile okoliščine znane obema pogodbenima strankama.
VSC sodba Kp 87/00 — Višje sodišče v Celju
-
Sodišče je presodilo, da nabava delovnih priprav za nelikvidno družbo z namenom rešitve pred stečajem ne predstavlja goljufije, tudi če obveznosti niso bile poravnane.
VSC sodba Kp 396/99 — Višje sodišče v Celju