imenovanje v naziv javnega uslužbenca
Sentenca
Imenovanje v naziv je akt, s katerim uradnik pridobi naziv za izvrševanje javnih nalog, do česar pride ob izbiri na natečaju, premestitvi na zahtevnejše delovno mesto ali napredovanju (84. člen ZJU). Upravni organ mora v odločbi o imenovanju v naziv jasno navesti pravno podlago in utemeljiti izpolnjevanje vseh pogojev, ki jih za posamezno vrsto imenovanja določa zakon, sicer odločba ni preizkusljiva.
Iz posameznih sodb
-
Organ ni zadostno pojasnil razlogov za imenovanje tožnika v nov naziv ob premestitvi na drugo delovno mesto.
UPRS Sodba I U 1542/2016-12 — Upravno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da se za uslužbence za določen čas ne smejo ustvarjati neupravičene razlike pri določanju naziva v primerjavi z uslužbenci, zaposlenimi za nedoločen čas.
VSRS sodba VIII Ips 214/2014 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da imenovanje v naziv ne sme biti v nasprotju z nalogami vodenja in odločanja v upravnih postopkih ter veljavno uredbo o notranji organizaciji.
sodba IV U 79/2011 — Upravno sodišče