imenovanje vodje državnega tožilstva
Sentenca
Državnotožilski svet pri imenovanju vodje okrožnega državnega tožilstva ni vezan na predlog ministra niti na mnenje generalnega državnega tožilca (122. člen ZDT-1). Svet ni dolžan imenovati nobenega od prijavljenih kandidatov, tudi če so ti po presoji generalnega državnega tožilca primerni za vodenje. Vprašanja glede primernosti zakonske ureditve, ki bi preprečevala dolgotrajno neimenovanje vodje zaradi neuspešnega glasovanja, niso predmet sodne presoje, temveč stvar zakonodajne ureditve.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je poudarilo, da neimenovanje vodje tožilstva zaradi neponovitve glasovanja Državnotožilskega sveta ne predstavlja pravnega vprašanja, ki bi ga sodišče lahko reševalo v upravnem sporu.
VSRS Sklep X Ips 1/2017 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavanem primeru je Državnotožilski svet sprejel sklep, da se za vodjo okrožnega državnega tožilstva ne imenuje nobenega od prijavljenih kandidatov, kar je bilo predmet upravnega spora.
VSRS Sklep X Ips 1/2017 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je odpravilo odločbo, ker organ ni ustrezno obrazložil presoje vodstvenih izkušenj kandidatk, kar je onemogočilo preizkus zakonitosti odločitve.
UPRS sodba I U 1411/2015 — Upravno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da minister ni dolžan predlagati kandidata, ki ga je personalna komisija uvrstila na prvo mesto, saj določbe o obveznem predlaganju najvišje uvrščenega kandidata pri napredovanjih ne veljajo za imenovanje vodij tožilstev.
Sodba II Up 8/2001 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da postopek imenovanja vodje višjega državnega tožilstva ne sledi v celoti pravilom splošnega upravnega postopka, saj gre za specifično kadrovsko odločitev organa izvršilne veje oblasti.
Sodba II Up 2/2000 — Vrhovno sodišče