izločitveni zahtevek dediča
Sentenca
Izločitveni zahtevek dediča (32. člen ZD) je institut, s katerim dedič uveljavlja svojo lastninsko pravico na stvareh, ki so predmet zapuščine, na podlagi lastnih vlaganj ali drugih pravnih naslovov. Zahtevek mora biti uveljavljen pravočasno, najkasneje do pravnomočnosti sklepa o dedovanju; po pravnomočnosti sklepa o dedovanju sodišče o takšnem zahtevku ne more več odločati v zapuščinskem postopku, temveč ga mora zavreči.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je poudarilo, da vlaganja in skrb za zapustnika po njegovi smrti ne morejo biti predmet izločitvenega zahtevka, prav tako pa posojilo dediča zapustniku ne pomeni avtomatičnega povečanja dedičevega stvarnopravnega deleža na nepremičnini.
VSL Sklep III Cp 2089/2024 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je zavrnilo izločitveni zahtevek, ker je tožnica na zapustničini parceli zgradila lastno hišo za potrebe svoje družine, kar ne predstavlja prispevka k povečanju zapustničinega premoženja v smislu 32. člena ZD.
VSL Sodba II Cp 869/2020 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Dedič je zahteval izločitev alikvotnega dela nepremičnine zaradi povečanja njene vrednosti z vlaganji.
VSL sklep II Cp 660/2013 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je poudarilo, da se pri presoji prispevka lahko upošteva tudi pomoč, ki jo je potomec pridobil od svojih znancev in prijateljev, če jo je sam odplačal z lastnim delom.
VSL sodba in sklep I Cp 1344/2011 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Pritožnik je zahteval izločitev nepremičnin (hlev, stanovanjska hiša, žaga), ki jih je zgradil na lastne stroške in s tem povečal vrednost zapuščine.
VSK sklep Cp 68/2009 — Višje sodišče v Kopru
-
V konkretnem primeru je bil izločitveni zahtevek zavržen, ker je bil vložen po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, s katerim je bil obseg zapuščine že dokončno določen.
VSL sklep I Cp 4470/2008 — Višje sodišče v Ljubljani