kaznivo dejanje sovražne propagande

Sentenca

Iz posameznih sodb

• Sodišče je v okviru postopka za popravo krivic ugotovilo, da ravnanja obsojencev niso izpolnjevala zakonskih znakov kaznivih dejanj po ZKLD, zaradi česar jih je oprostilo obtožb.

  Sodba I Ips 65988/2012-19 — Vrhovno sodišče

  Pravna podlaga: ZKP · 372. člen ZKP · 372. člen, odstavek 1, točka 1

• Sodišče je razsodilo, da kritike duhovnika glede ukrepov oblasti in takratnih razmer v družbi ne izpolnjujejo zakonskih znakov kaznivega dejanja sovražne propagande.

  Sodba I Ips 69/2009 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je v konkretnem primeru ugotovilo, da izražanje mnenj o odnosu oblasti do duhovščine v zasebnem stanovanju v pogovoru z nekaj posamezniki ne predstavlja kaznivega dejanja sovražne propagande.

  Sodba I Ips 63/2009 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da ravnanje obsojenca ni izpolnjevalo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja sovražne propagande, zato ga je oprostilo obtožbe.

  Sodba I Ips 127/2009 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je ugotovilo, da obsojenčevo kritično mnenje o političnem dogajanju in kritika odnosa oblasti do verskega življenja nista vsebovala zakonskih znakov kaznivega dejanja po 9. členu ZKLD.

  Sodba I Ips 99/2009 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je v konkretnem primeru ugotovilo, da ravnanja obsojenca, ki so obsegala kritiko oblasti in odsvetovanje sodelovanja z njo, ne vsebujejo elementa nasilnega rušenja državne ureditve.

  Sodba I Ips 64/2009 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je ugotovilo, da obsojenčevo izražanje kritike razmer v državi ni vsebovalo elementov kaznivega dejanja sovražne propagande.

  Sodba I Ips 119/2009 — Vrhovno sodišče

  Pravna podlaga: ZKP · 372. člen ZKP · 372. člen, odstavek 1, točka 1

• V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da obsojencem očitano ravnanje ni vsebovalo elementov propagande ali agitacije, ki bi utemeljevala obsodbo po 9. členu ZKLD.

  Sodba I Ips 80/99 — Vrhovno sodišče

• V konkretnem primeru je bila zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker v izreku sodbe ni bil opisan namen spodkopavanja oblasti, kar je obligatoren znak kaznivega dejanja sovražne propagande.

  Sodba I Ips 189/2003 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je v postopku za varstvo zakonitosti ugotovilo, da ravnanje obsojenca ni izpolnjevalo elementa poziva na nasilno rušenje ureditve, kar je vodilo do oprostilne sodbe.

  Sodba I Ips 266/2000 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razsodilo, da obsojenčevo izražanje mnenj o razmerah v Trstu in priljubljenosti političnih voditeljev ni vsebovalo poziva na nasilno rušenje ureditve, zato ni bilo kaznivo.

  Sodba I Ips 164/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da medsebojni pogovori vojakov in zasebna pisma svojcem ne predstavljajo kaznivega dejanja sovražne propagande, saj nimajo narave javnega sporočanja za pridobivanje pristašev.

  Sodba I Ips 75/97 in I Ips 90/2000 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru obsojenčeve ocene družbenopolitičnih razmer niso vsebovale elementov pridobivanja pristašev za nasilno spremembo ureditve, zato dejanje ni bilo podano.

  Sodba I Ips 40/97 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je ugotovilo, da žalitev vrhovnega komandanta in sovražno izražanje nista bila določena kot izvršitveni obliki kaznivega dejanja po 15. členu UVS, kar je vodilo do oprostilne sodbe.

  Sodba I Ips 87/97 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru je šlo za kritiko pomanjkanja dobrin v okviru petletnega plana, kar po presoji sodišča ni doseglo praga kaznivega dejanja sovražne propagande.

  Sodba I Ips 212/99 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je ocenilo, da molitve za škofa, ironiziranje kaznovanja duhovnikov in uporaba bibličnih prispodob ne presegajo meje dovoljenega izražanja mnenj in ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja sovražne propagande.

  Sodba I Ips 232/96 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je v tem primeru ugotovilo, da obsojenka ni storila kaznivega dejanja, ker je bil opis v izreku prvostopne sodbe omejen le na članstvo v društvih in pavšalno navedbo o propagandi brez konkretizacije dejanj.

  Sodba I Ips 103/97 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razmejilo med protipravno sovražno propagando in dopustnim izražanjem kritičnega mnenja v osebnih pogovorih, kar je bilo ključno za oprostilno sodbo v konkretnem primeru.

  Sodba I Ips 222/97 — Vrhovno sodišče

• V obravnavanem primeru je bila zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker opis dejanja v izreku sodbe ni vseboval elementa poziva na nasilno rušenje državne ureditve, kar je nujno za obstoj kaznivega dejanja po 1. odstavku 9. člena ZKLD.

  Sodba I Ips 244/97 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je razmejilo med ustavno varovano svobodo kritike oblasti in kaznivim ravnanjem, ki zahteva element nasilja.

  Sodba I Ips 35/96 in I Ips 269/96 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je presodilo, da vabljenje posameznikov v zasebno stanovanje na poslušanje tujih radijskih postaj ne dosega praga javnega vplivanja, potrebnega za element propagande.

  Sodba I Ips 8/97 — Vrhovno sodišče

• Sodišče je ugotovilo, da obsojenčevo ravnanje (kritika vodilnih in politične teorije) ni vsebovalo poziva na nasilno rušenje, zato ni bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po takrat veljavnih predpisih.

  Sodba I Ips 274/96 — Vrhovno sodišče

Viri