kumulacija tožbenih zahtevkov
Sentenca
Tožeča stranka lahko v isti pravdi uveljavlja več zahtevkov, ki temeljijo na različnih pravnih podlagah, tudi če se ti nanašajo na isti historični dogodek. Če so zahtevki v razmerju subsidiarnosti, sodišče o njih odloča po vrstnem redu, ki ga določi tožnik, pri čemer vsak zahtevek predstavlja samostojno procesno enoto, ki zahteva lastno trditveno in dokazno podlago.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je štelo, da do kumulacije ni prišlo, ker je bil ožji zahtevek v celoti zajet v širšem tožbenem zahtevku.
VSL Sodba in sklep I Cp 1775/2022 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Tožnica je uveljavljala odškodninski zahtevek po zakonu subsidiarno za primer, če ne bi uspela z zahtevkom, ki temelji na izpolnitvi pogodbe, kar pomeni, da gre za vsebinsko različen tožbeni predlog.
VSL Sklep II Cp 2576/2018 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presodilo, da uveljavljanje služnosti na manjšem delu zemljišča kot podredni zahtevek poleg zahtevka na celotni površini ne predstavlja kumulacije zahtevkov, zaradi česar stroški postopka niso utemeljeni na podlagi kumulacije.
VSL sklep II Cp 2270/2016 — Višje sodišče v Ljubljani
-
V obravnavani zadevi je sodišče revizijo zoper zahtevek iz naslova življenjskega zavarovanja zavrglo, ker vrednost izpodbijanega dela ni dosegala revizijskega praga.
Sodba in sklep II Ips 334/2008 — Vrhovno sodišče
-
Tožnika sta pri več nedenarnih zahtevkih z različno podlago navedla le skupno nediferencirano vrednost spornega predmeta, zaradi česar revizijsko sodišče ni moglo ugotoviti izpolnjenosti pogoja vrednosti za dovoljenost revizije.
Sklep II Ips 136/2006, enako tudi II Ips 562/2006 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavanem primeru revizija ni bila dovoljena, ker tožnik ni označil vrednosti spornega predmeta za zahtevek na izročitev nepremičnine, temveč le za odškodninski zahtevek.
-
Sodišče je v konkretnem primeru poudarilo, da je pri podredni kumulaciji zahtevkov dovoljenost revizije odvisna od vrednosti posameznega zahtevka, ne od seštevka vseh uveljavljanih zahtevkov.
Sklep II Ips 463/97 — Vrhovno sodišče