ločitev zapuščine od premoženja dedičev
Sentenca
Ločitev zapuščine je procesni institut, s katerim se prepreči združitev zapuščine s premoženjem dedičev, s čimer se zagotovi poplačilo zapustnikovih upnikov iz zapuščine pred dedičevimi upniki. Pogoj za utemeljenost predloga je, da upnik verjetno izkaže obstoj svoje terjatve do zapustnika (143. člen ZD). Sklep o ločitvi mora biti določen in vsebovati jasno identifikacijo predmetov zapuščine, na katere se ukrep nanaša, sicer je podana bistvena kršitev določb postopka, ki onemogoča preizkus sodne odločbe.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je izvedlo ločitev zapuščine, ker se je eden od dedičev predhodno odpovedal neuvedenemu dedovanju v skladu s 137. členom ZD, s čimer je dedič CC postal edini dedič, upniki pa so bili napoteni na izvršbo zoper njega.
VSL sklep II Cp 1175/2015 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je razveljavilo sklep o ločitvi zapuščine, ker izrek ni vseboval identifikacije predmetov, na katere se ločitev nanaša, in ker ni bila verjetno izkazana terjatev upnice.
VSM sklep I Cp 2206/2008 — Višje sodišče v Mariboru