nevarnost pobega v azilnem postopku
Sentenca
Nevarnost pobega kot razlog za omejitev gibanja prosilca za mednarodno zaščito zahteva obstoj objektivnih kriterijev, ki utemeljujejo domnevo, da se bo prosilec izognil postopku predaje odgovorni državi članici. Pri presoji begosumnosti ni odločilno zgolj dejstvo zapustitve azilnega doma, temveč mora biti izkazan subjektivni namen prosilca, da se izogne obravnavanju prošnje za mednarodno zaščito v okviru dublinskega sistema (68. člen ZTuj-2, 2. člen Dublinske uredbe III).
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je ugotovilo, da prosilec ni begosumen v smislu izogibanja dublinskemu postopku, saj je njegovo ravnanje motivirano z željo, da bi postopek obravnavala prav Slovenija.
UPRS sodba in sklep I U 1102/2016 — Upravno sodišče