nujni dedič
Sentenca
Nujni dedič je univerzalni zapustnikov naslednik, ki mu od trenutka smrti zapustnika pripada alikvotni del zapuščine, kar vključuje sorazmeren del vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino. Zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima dedič pravico zahtevati vrnitev darila v naravi, lahko pa se sporazumno zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti prejetega darila.
Iz posameznih sodb
-
Pritožnik kot nečak zapustnika ni oseba, ki bi bila po zakonu upravičena do nujnega dednega deleža, saj ne sodi v krog nujnih dedičev iz 25. člena ZD.
VSL Sklep I Cp 2007/2018 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Pritožnik, ki ni nujni dedič in ni oporočni dedič, nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o dedovanju, saj v primeru oporočnega dedovanja nima dedne pravice.
VSL Sklep II Cp 859/2018 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je v konkretnem primeru presojalo pravočasnost uveljavljanja nujnega deleža s strani nečaka, ki ne sodi v krog nujnih dedičev.
VSL Sklep I Cp 2050/2017 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pojasnilo, da nečakinja zapustnice ne more pridobiti statusa nujnega dediča na podlagi vstopne pravice po svojem umrlem očetu, saj vstopna pravica ne širi kroga nujnih dedičev, določenega v 25. členu ZD.
VSC sklep Cp 670/2011 — Višje sodišče v Celju
-
Sodišče je dopustilo uveljavljanje statusa nujnega dediča šele v pritožbenem postopku, ker je pritožnik kot dokaz o trajni nezmožnosti za delo predložil odločbo invalidske komisije.
VSL sklep I Cp 4768/2008 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Pritožnica, kot nečakinja zapustnice, ni upravičena do nujnega deleža, ker ni izkazala pogojev trajne nezmožnosti za delo in pomanjkanja sredstev za preživljanje, ki se zahtevajo za nujno dedovanje bratov in sester (oziroma njihovih potomcev).
VSL sklep I Cp 778/99 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je poudarilo, da nujni dedič, kateremu je oporočitelj namenil delež v denarju, ne izgubi statusa dediča in ne postane zgolj upnik do ostalih dedičev, temveč ostaja solastnik zapuščine do njene razdelitve.
Sodba II Ips 160/99 — Vrhovno sodišče