obteževalne okoliščine pri odmeri kazni
Sentenca
Pri odmeri kazni kot obteževalna okoliščina ne sme biti upoštevana oblika krivde (npr. direktni naklep), če je ta oblika krivde nujni element oziroma zakonski znak konkretnega kaznivega dejanja, saj bi to pomenilo dvojno vrednotenje iste okoliščine (49. člen KZ-1). Sodišče mora pri odmeri kazni upoštevati le tiste okoliščine, ki niso že zajete v zakonskem opisu kaznivega dejanja in ki vplivajo na težo dejanja ali storilčevo osebnost.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je kot nedopustne obteževalne okoliščine zavrnilo vlaganje pravnih sredstev ter direktni naklep in pridobitev premoženjske koristi, ker sta to znaka kaznivega dejanja.
VSK Sodba III Kp 55076/2024 — Višje sodišče v Kopru
-
Sodišče je razsodilo, da se direktni naklep pri kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (308. člen KZ-1) ne more šteti za obteževalno okoliščino, ker je to dejanje mogoče storiti le z direktnim naklepom.
VSK Sodba III Kp 59242/2020 — Višje sodišče v Kopru
-
Sodišče je presodilo, da dejstvo, da je bilo dejanje storjeno za plačilo, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, zato ga ni mogoče hkrati šteti kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazni.
VSK Sodba III Kp 36433/2020 — Višje sodišče v Kopru
-
Sodišče je potrdilo, da je vožnja pod vplivom alkohola obteževalna okoliščina pri kaznivem dejanju ogrožanja javnega prometa, tudi če ni dokazana vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastalo nesrečo.
VSK sodba Kp 310/95 — Višje sodišče v Kopru