obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti
Sentenca
Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti se izreče storilcu, ki je kaznivo dejanje storil v stanju neprištevnosti, če sodišče ugotovi, da je zdravljenje potrebno in da zadostuje za preprečitev ponavljanja hujših kaznivih dejanj (65. člen KZ). Ukrep temelji na ugotovitvi trajne duševne motnje, ki je vplivala na storilčevo zmožnost razumevanja pomena dejanja in obvladovanja svojega ravnanja, pri čemer mora obstajati utemeljena prognoza, da bo zdravljenje preprečilo poslabšanje psihičnega stanja in ponovitveno nevarnost.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je poudarilo, da ukrep po 70.b členu KZ-1 in ukrep nadzorovane obravnave po 80. členu ZDZdr ne konkurirata, saj imata različne procesne in materialnopravne predpostavke.
VSL Sklep VII Kp 30916/2021 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče mora v obrazložitvi sklepa o podaljšanju ukrepa argumentirano pojasniti, zakaj prostovoljno zdravljenje obdolženca ni zadostno oziroma enako učinkovito kot obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti.
VSM Sklep II Kp 52810/2017 — Višje sodišče v Mariboru
-
Sodišče je izreklo ukrep na podlagi ugotovitve, da obdolženec zaradi opuščanja zdravljenja z zdravili ogroža okolico s heteroagresivnimi dejanji.
VSL sklep VII Kp 33940/2012 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je ukrep izreklo obdolžencu, pri katerem je bila ugotovljena trajna duševna bolezen, zaradi katere ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja.
Sodba I Ips 32/2010 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je napačno izreklo varnostni ukrep, ker je ugotovilo le možnost ponavljanja manj hudih kaznivih dejanj (kriva ovadba, ogrožanje varnosti), ne pa tudi nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj, kot to zahteva zakon.
VSC sklep Kp 50/2005 — Višje sodišče v Celju