odpoved stanovanjskega razmerja
Sentenca
Odpoved stanovanjskega razmerja zaradi lastništva druge primerne stanovanjske enote (60. člen ZSR) je utemeljena, če so izpolnjeni zakonski pogoji v času nastanka dejanskega stanu. Enostranska dejanja imetnika stanovanjske pravice, storjena po tem, ko je dejanski stan za odpoved že nastopil (npr. razpolaganje s premoženjem ali formalna razveza), ne morejo razveljaviti utemeljenosti odpovednega razloga. Bistveno je dejansko stanje bivanja in lastništva v času, ko so podani zakonski razlogi za prenehanje razmerja.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je presodilo, da pridobitev lastne hiše, ki omogoča ustrezno bivanje vsem družinskim članom, predstavlja podlago za odpoved stanovanjskega razmerja v prejšnjem stanovanju.
Sodba II Ips 223/95 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presojalo, ali je imetnik stanovanjske pravice razpolagal s sredstvi za dograditev hiše v času uveljavitve Stanovanjskega zakona, kar je vplivalo na pravico do odkupa stanovanja.
Sodba II Ips 439/95 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da ponujena nadomestna stanovanjska enota v vasi K. predstavlja bistveno poslabšanje pogojev bivanja, zato pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja niso bili podani.
Sodba II Ips 799/93 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da je za utemeljenost odpovedi stanovanjskega razmerja prek zagotovitve sredstev za dokončanje hiše nujno, da je takšna zaveza tožeče stranke vključena v izrek sodbe.
Sklep II Ips 380/93 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da mora biti opomin podan pred vložitvijo tožbe oziroma najkasneje do dneva sojenja, pri čemer mora izteči zakonski rok 30 dni.
Sodba II Ips 145/93 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da toženka z naknadnim sporazumom o delitvi premoženja in predlogom za razvezo ni mogla odpraviti odpovednega razloga, saj je bila v trenutku nastanka dejanskega stanu skupna lastnica nepremičnine, v kateri je dejansko bivala.
Sodba II Ips 36/93 — Vrhovno sodišče
-
V konkretnem primeru je bila odpoved stanovanjskega razmerja zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka svoje obveznosti plačila stanarine izpolnila z nakazilom po pošti.
Sodba II Ips 214/93 — Vrhovno sodišče