odpovedni rok pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Sentenca
Delavec in delodajalec lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi v zakonsko ali pogodbeno določenem odpovednem roku, pri čemer morata spoštovati minimalni čas trajanja odpovednega roka, določen z zakonom (93. člen ZDR-1). Enostranska določitev daljšega odpovednega roka s strani delavca brez soglasja delodajalca ni pravno zavezujoča, saj odpovedni rok predstavlja element pogodbenega razmerja, o katerem morata stranki doseči soglasje volj.
Iz posameznih sodb
-
V obravnavanem primeru delavec ni mogel enostransko podaljšati odpovednega roka preko tistega, ki je bil določen v pogodbi o zaposlitvi, brez soglasja delodajalca.
VDSS Sodba Pdp 285/2023 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je razjasnilo, da delavčeva prošnja za takojšnjo razrešitev v odpovedi ne predstavlja sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, temveč zgolj predlog za skrajšanje odpovednega roka, ki brez pisnega dogovora o denarnem povračilu ne učinkuje.
VDSS sodba in sklep Pdp 1122/2011 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da s pogodbo ali kolektivno pogodbo ni mogoče določiti daljšega odpovednega roka za delodajalca, kot je zakonsko določen maksimalni odpovedni rok za delavca.
VDS sodba Pdp 1025/2005 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da odpovedni rok iz kolektivne pogodbe, ki je vezan na tarifno skupino, ni ugodnejši od zakonskega, če je za delavca v konkretnem primeru krajši od tistega, ki bi mu pripadal po zakonski lestvici glede na delovno dobo.
VDS sodba Pdp 114/2004 — Višje delovno in socialno sodišče