odškodninska odgovornost za poseg v čast in dobro ime
Sentenca
Za poseg v čast in dobro ime (179. in 183. člen OZ) je tožena stranka odškodninsko odgovorna, če ne dokaže, da je bila objavljena vsebina resnična oziroma da je imela utemeljen razlog verjeti v njeno resničnost. Pri presoji žaljivosti izjav je odločilen kontekst podanih navedb, pri čemer je treba razlikovati med dopustno vrednostno sodbo in žaljivim vrednotenjem, ki nima podlage v dejstvih. Dokazno breme za razbremenitev odgovornosti nosi tožena stranka (131. člen OZ).
- Obligacijski zakonik (OZ)
- Ustava Republike Slovenije (URS)
- Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1)
- Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (EKČP)
- Kazenski zakonik (KZ-1)
- Zakon o pravdnem postopku (ZPP)
Iz posameznih sodb
-
Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, ker je sodišče ocenilo, da je imel toženec dejansko podlago za svoje izjave, podane v kontekstu parlamentarne razprave.
VSL Sodba I Cp 2590/2017 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo večkratno ponavljanje žaljivih izjav v javnih medijih, njihovo vztrajnost in vsebino, ki je tožnici pripisovala nezakonito in nemoralno ravnanje.
VSL sodba I Cp 3129/2016 — Višje sodišče v Ljubljani
-
V obravnavanem primeru je tožnik zahteval odškodnino zaradi sklepa nadzornega sveta o odpoklicu s funkcije člana uprave, pri čemer je moral dokazati, da so člani nadzornega sveta ob sprejemanju sklepa vedeli, da vsebina sklepa o krivdnem razlogu ni resnična.
VSK sodba Cpg 257/2014 — Višje sodišče v Kopru
-
V tej zadevi je bilo sporno, ali je toženec z objavo članka in pisma, v katerih je navajal neresnična dejstva o poslovanju tožeče stranke, ravnal v nasprotju s profesionalno skrbnostjo in s tem povzročil škodo zaradi posega v čast in dobro ime.
VSL sodba II Cp 1896/2011 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presodilo, da kritika poslovne dejavnosti družbe in njenega direktorja v medijskem članku ni presegla meja dopustne kritike, saj je manjkalo namena zaničevanja.
VSL sodba I Cp 3639/2010 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je poudarilo, da posplošene izjave o kriminalnih dejanjih brez navedbe konkretnih dejstev presegajo meje novinarskega komentarja in predstavljajo žaljivo vrednostno sodbo.
VSL sodba in sklep I Cp 4573/2010 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presodilo, da posredovanje izjav medijem o domnevno nestrokovnem zdravstvenem posegu ne predstavlja prekoračitve meje svobode izražanja.
VSM sodba I Cp 2876/2006 — Višje sodišče v Mariboru
-
Sodišče je poudarilo, da sta tožeči stranki s predhodnim oglaševanjem svoje dejavnosti sami povečali svojo izpostavljenost kritiki v javnosti, kar je vplivalo na dopustnost kritičnega pisanja tožene stranke.
Sodba III Ips 108/2000 — Vrhovno sodišče