odstop terjatve v izterjavo
Sentenca
Pri odstopu terjatve v izterjavo (cessio pro solvendo) obveznost dolžnika do upnika ne ugasne s trenutkom sklenitve pogodbe o odstopu, temveč šele tedaj, ko upnik dejansko izterja odstopljeno terjatev (425. člen OZ). Prevzemnik terjatve je dolžan odstopniku izročiti vse, kar je izterjal, pri čemer se prvotna obveznost zmanjša le v obsegu dejansko izterjanega zneska.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je izpostavilo, da pri odstopu terjatve v izterjavo prvotna posojilna obveznost tožnika ni prenehala, zato je bila terjatev druge toženke v izvršilnem postopku utemeljena.
VSL sodba in sklep I Cpg 891/2013 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je poudarilo, da nezmožnost izterjave od dolžnikovega dolžnika sama po sebi ne ustvari nove terjatve v višini nepoplačanega dela prvotne obveznosti.
VSL sodba II Cp 1383/2012 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presodilo, da tožnica ohranja aktivno legitimacijo, saj je s pogodbo tretji osebi prenesla le upravičenje za izterjavo, ne pa terjatve same, pri čemer je bila pogodba kasneje tudi razvezana.
Sklep II DoR 222/2009 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da je pri cesiji, kjer je za izterjavo pristojen le cesionar, plačilo pa se izvrši na cedentov račun, terjatev ostala v premoženju cedenta, kar mu omogoča samostojno izterjavo.
Sodba III Ips 59/2001 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavanem primeru sodišče poudarja, da odstop terjatve v izterjavo ni pomenil prenehanja kreditne obveznosti dolžnika, zato je bila izvršba utemeljena.
VSK sklep II Cp 222/2001 — Višje sodišče v Kopru