oprostitev dolžnosti pričanja
Sentenca
Pravica do oprostitve dolžnosti pričanja (236. člen ZKP) je osebna pravica priče, ki varuje njeno razmerje do obdolženca, ne pa pravica obdolženca samega. Sodišče mora obvestila, ki jih je privilegirana priča dala policiji, iz spisov izločiti le, če priča, potem ko je bila poučena o svoji pravici, izjavi, da ne bo pričala. Če priča ne izkoristi pravice do oprostitve pričanja, se njene predhodne izjave lahko uporabijo kot dokaz v kazenskem postopku.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je napačno štelo oškodovanko za privilegirano pričo, ker z obdolžencem v času zaslišanja nista več živela v zunajzakonski skupnosti, čeprav sta v tem razmerju živela v času storitve kaznivega dejanja.
VSL sklep II Kp 46299/2013 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče bi moralo pri mladoletni priči, ki je oproščena pričanja, z izvedencem ugotoviti, ali razume pomen te pravice in ali bi pričanje zanjo imelo nepopravljive negativne posledice.
Sodba I Ips 360/2005 — Vrhovno sodišče
-
Pri presoji statusa osebe v zunajzakonski skupnosti za namene oprostitve pričanja je odločilen njen status v času zaslišanja pred sodiščem, ne pa v času storitve kaznivega dejanja.
Sodba I Ips 143/2003 — Vrhovno sodišče