ovire za vračanje premoženja v naravi
Sentenca
Vračanje premoženja v naravi v postopku denacionalizacije ni mogoče, če gre za zazidano stavbno zemljišče ali če je nepremičnina postala grajeno javno dobro, ki je kot takšno izvzeto iz pravnega prometa (19. in 32. člen ZDen). Park, ki je urejen kot javna površina, se šteje za zazidano stavbno zemljišče oziroma grajeno javno dobro, katerega uporaba je pod enakimi pogoji dovoljena vsem, kar predstavlja nepremostljivo oviro za vrnitev v naravi.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je potrdilo, da se nepremičnina, na kateri sta bila po podržavljenju zgrajena menza in drvarnica, zaradi ovir po 32. členu ZDen ne more vrniti v naravi, temveč se upravičencu prizna odškodnina.
UPRS Sodba I U 911/2023-54 — Upravno sodišče
-
V konkretnem primeru vračanje v naravi ni bilo mogoče zaradi zazidanosti parcel s poslovnimi objekti v lasti tretjih oseb ter dejstva, da so bile določene nepremičnine v lasti fizičnih oseb.
UPRS Sodba I U 1794/2020-30 — Upravno sodišče
-
Sodišče je pojasnilo, da status zazidanega stavbnega zemljišča kot ovire za vračanje v naravi vključuje tudi funkcionalne površine, kot so parkirišča, ki služijo splošni rabi.
VSRS Sklep II Ips 317/2016 — Vrhovno sodišče
-
V konkretnem primeru so bile parcele funkcionalna zemljišča k objektom v lasti fizičnih oseb, kar predstavlja zakonsko oviro za vračilo v naravi.
UPRS sodba I U 1219/2015 — Upravno sodišče
-
V tej sodbi je bilo kot ovira za vračanje prepoznano območje nekdanjega pokopališča, ki je urejeno kot spominski park pomembnih osebnosti.
Sodba X Ips 883/2007 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je potrdilo, da se ovire za vračanje premoženja v naravi presojajo po stanju ob vračanju, in ne po stanju ob začetku veljavnosti zakona.
Sklep X Ips 11/2009 — Vrhovno sodišče