plačilo institucionalnega varstva
Sentenca
Zavezanec za plačilo institucionalnega varstva je dolžan kriti stroške storitve v obsegu svoje plačilne sposobnosti, ki se izračuna kot razlika med njegovim lastnim dohodkom in mejo socialne varnosti (100. člen ZSV). Pri določitvi prispevka mora pristojni organ v celoti upoštevati premoženjsko stanje zavezanca, pri čemer se dohodek samske osebe ugotavlja skladno z merili za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (20. člen ZSVarPre). Prispevek se določi le v višini, ki ne ogroža osnovnega preživetja zavezanca, torej ne sme poseči v mejo njegove socialne varnosti.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je potrdilo, da se znesek, ki presega mejo socialne varnosti, pravilno šteje za plačilno sposobnost zavezanca za kritje stroškov institucionalnega varstva, pri čemer neizkazane ali neplačane obveznosti ne zmanjšujejo te sposobnosti.
VDSS sodba Psp 523/2016 — Višje delovno in socialno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da zaveza k oskrbi na domu v izročilni pogodbi ne pomeni, da prevzemnik nima obveznosti do institucionalnega varstva, temveč se ta obveznost v okviru socialnovarstvenih meril ovrednoti kot prispevek k plačilu storitve.
VDSS Sodba Psp 423/2016 — Višje delovno in socialno sodišče