posestna tožba
Sentenca
Posestna tožba je namenjena varstvu zadnjega stanja posesti in preprečitvi samovoljnega motenja, pri čemer se v postopku ne presoja pravica do posesti ali dobrovernost posestnika (33. člen SPZ). Če toženec med pravdo odtuji stvar, ki je predmet motenja, to samo po sebi ne pomeni ovire za dokončanje pravde med prvotnima strankama, vendar pa je uspeh tožbenega zahtevka na restitucijo odvisen od možnosti dejanske izvršitve odločbe. Kadar stvar pridobi tretja oseba, je dajatveni zahtevek proti tožencu, ki stvari nima več v posesti, neizvršljiv, če bi vzpostavitev prejšnjega stanja posegla v pravice dobrovernega pridobitelja.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je presojalo vpliv odtujitve stvari na izvršljivost posestnega zahtevka in vprašanje, ali lahko tožnik z dajatveno odločbo uspe proti tožencu, ki stvari nima več v posesti.
VSL sklep II Cp 2884/2013 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je v konkretnem primeru napačno zavrnilo zahtevek, ker se ni opredelilo do zatrjevanega motenja posesti, temveč je zmotno štelo, da bi moral tožnik tožiti zaradi motenja stvarne služnosti, čeprav je bila posestna tožba usmerjena na varstvo neposredne posesti.
VSK sklep I Cp 436/2001 — Višje sodišče v Kopru