pravica do izjave v sodnem postopku
Sentenca
Pravica do izjave (22. člen URS) stranki zagotavlja možnost sodelovanja v postopku, vendar ne pomeni nujno osebne udeležbe stranke na naroku, če lahko njene interese v postopku enakovredno zastopa pooblaščenec. Sodišče s tem, ko naroka ne preloži zaradi odsotnosti stranke, če je zagotovljeno zastopanje, ne krši ustavne pravice do izjave.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je zavrnitev zaslišanja izvedenca utemeljilo z zadostno vključenostjo otrok v postopek prek skrbnika in mnenjem izvedenke o nezmožnosti otrok podati mnenje.
-
Sodišči sta kršili pravico do izjave, ker se v upravnem sporu nista opredelili do pritožnikovih navedb glede pomanjkljive obrazložitve ukrepa o posebnem režimu obiskov v priporu.
-
Sodišče ni kršilo pravice do izjave, ko je zavrglo revizijo zaradi nepopolnosti, ne da bi stranko pozvalo k dopolnitvi, saj je stranka dolžna sama skrbeti za pravilnost svojih vlog.
-
Sodišče ni dolžno pozivati na dopolnitev revizije, če stranka ni pravilno navedla vrednosti spornega predmeta pri objektivni kumulaciji zahtevkov.
-
Sodišče je pojasnilo, da je očitek o neopredelitvi do revizijskih navedb vselej vprašanje kršitve 22. člena (pravica do izjave) in ne 25. člena Ustave RS (pravica do pravnega sredstva).
-
Sodišče je ocenilo, da pravica do udeležbe na naroku ni absolutna in jo lahko v okviru procesnih jamstev nadomesti ustrezno zastopanje po pooblaščencu.
-
Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne more ocenjevati pravilnosti dokazne ocene sodišč o dejanskih vprašanjih, kot je npr. odplačnost pravnega posla.