pravica do osebne svobode
Sentenca
Omejitev osebne svobode (19. člen URS) pomeni vsakršen dejanski poseg države v fizično gibanje posameznika, ki presega zgolj nadzor in zahteva posebno pravno podlago. Za prosilce za mednarodno zaščito veljajo specifični pogoji za omejitev gibanja, ki morajo biti vselej utemeljeni z zakonom in izvedeni v skladu z veljavnimi postopkovnimi standardi. Vsakršen odvzem prostosti brez predhodne odločbe pristojnega organa, ki temelji na zakonski podlagi, pomeni neposredno kršitev ustavno zagotovljene pravice do osebne svobode.
Iz posameznih sodb
-
Pritožniku je bila kršena pravica do osebne svobode, ker je bil v času postopka po Dublinski uredbi nastanjen v Centru za tujce brez ustrezne odločbe in pod pogoji, ki so presegali standarde za prosilce za mednarodno zaščito.
-
Sodišče je poudarilo, da dolgotrajna omejitev gibanja v okviru postopkov mednarodne zaščite zahteva utemeljitev, ki presega zgolj sum zlorabe postopka.
-
Sodišče je nedopustno poseglo v pravico do osebne svobode, ker je določbo o psihiatričnem opazovanju zaradi ugotavljanja prištevnosti uporabilo za ugotavljanje procesne sposobnosti obdolženca.