pravica do soočenja z obremenilno pričo
Sentenca
Pravica obdolženca do zaslišanja obremenilnih prič je temeljna procesna garancija poštenega sojenja (29. člen URS, 6. člen EKČP). Posredna izvedba dokaza z branjem zapisnika o izpovedbi priče (340. člen ZKP) je dopustna le, če ne posega v obdolženčevo pravico do obrambe. Kadar je izpovedba priče ključni ali edini obremenilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba, mora imeti obdolženec možnost, da pričo zasliši ali zahteva njeno zaslišanje, sicer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
- Zakon o kazenskem postopku (ZKP)
- Kazenski zakonik (KZ-1)
- Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (EKČP)
- Ustava Republike Slovenije (URS)
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je kršilo pravico do obrambe, ker obdolženima tujcema s pomanjkljivo pismenostjo ni omogočilo navzočnosti zagovornikov pri zaslišanju obremenilnih prič, za katere je bilo znano, da bodo kasneje težko dosegljive.
VSL Sodba II Kp 42197/2020 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je razveljavilo sodbo, ker obdolžencu ni bila dana možnost soočenja s pričo, ki je postala obremenilna šele na naroku, opravljenem v njegovi nenavzočnosti.
Sodba I Ips 37632/2011-47 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je kršilo pravico do obrambe, ker obsojencu ni omogočilo izvajanja dokazov za izpodbijanje verodostojnosti anonimnega vira, na katerega izjavo se je sodba v odločilni meri opirala.
Sodba I Ips 10713/2010-285 — Vrhovno sodišče
-
V konkretnem primeru je sodišče presodilo, da kršitev pravice do navzočnosti pri zaslišanju priče ni bila bistvena, saj izpovedba ni bila edini dokaz o krivdi.
Sodba I Ips 342/2003 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je kršilo pravico do obrambe, ker je kot ključni obremenilni dokaz uporabilo zgolj prebran zapisnik priče, ki je bila v nasprotju z obdolženčevim zagovorom, obdolženec pa je pred tem ni imel možnosti zaslišati.
Sodba I Ips 144/2002 — Vrhovno sodišče