predložitev napotnice za brezplačno pravno pomoč
Sentenca
Izvajalec brezplačne pravne pomoči je dolžan izpolnjeno napotnico predložiti pristojni strokovni službi v roku 15 dni po opravljeni storitvi (40. člen ZBPP). Če je na napotnici navedenih več oblik pravne pomoči, rok za predložitev začne teči šele po zaključku vseh na napotnici opredeljenih storitev. Zamuda tega prekluzivnega roka ima za posledico izgubo pravice izvajalca do plačila opravljenih storitev brezplačne pravne pomoči.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je poudarilo, da mora upravni organ pri presoji pravočasnosti predložitve napotnice upoštevati pravila o dopolnitvi nepopolne vloge, če so bili osnovni elementi (stroškovnik in listine) podani v roku.
UPRS Sodba II U 264/2022-23 — Upravno sodišče
-
Sodišče je potrdilo, da se rok za predložitev napotnice za zastopanje pred sodiščem prve stopnje začne šteti z vročitvijo sodne odločbe odvetniku.
UPRS Sodba I U 1763/2020-11 — Upravno sodišče
Pravna podlaga: ZBPP · 40. člen -
Sodišče je potrdilo, da se rok za vrnitev napotnice šteje od dneva opravljene zadnje storitve, zajete v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči.
UPRS Sodba I U 973/2020-12 — Upravno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da se storitev zastopanja pred sodiščem prve stopnje šteje za opravljeno z dnem vročitve sodne odločbe, od katerega začne teči 15-dnevni rok za vrnitev napotnice.
UPRS Sodba I U 1517/2016-13 — Upravno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala pravočasne oddaje izpolnjene napotnice, hkrati pa je poudarilo, da zgolj stroškovnik brez napotnice ne zadostuje za utemeljenost zahtevka.
UPRS sodba I U 311/2016 — Upravno sodišče
Pravna podlaga: ZBPP · 40. člen -
Sodišče je poudarilo, da rok za predložitev napotnice ne teče od pravnomočnosti sodnega postopka, temveč od trenutka opravljene pravne storitve.
Sklep X Ips 210/2011 — Vrhovno sodišče
-
V konkretnem primeru je bila zahteva za povrnitev stroškov zavrnjena zaradi prepozne vrnitve napotnice, saj je izvajalec ni predložil v predpisanem roku po opravljeni storitvi.
sodba II U 42/2009 — Upravno sodišče