prekluzija pri navajanju dejstev in dokazov
Sentenca
Stranka mora navesti vsa pravno pomembna dejstva in predlagati dokaze najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, oziroma v pripravljalni vlogi pred njim (286. člen ZPP). Poznejše navajanje dejstev in predlaganje dokazov je dopustno le, če stranka brez svoje krivde teh ni mogla navesti prej, ali če njihova dopustitev ne zavlačuje postopka. Če nasprotna stranka šele tekom postopka navede nova relevantna dejstva, se prekluzijski rok za predlaganje dokazov v zvezi s temi dejstvi ustrezno podaljša, saj ima stranka pravico do izjave in obrambe.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je pojasnilo, da prekluzija ne preprečuje naknadne konkretizacije dejstev, ki so bila vsebinsko že zajeta v prvotni izjavi kršitelja, in s tem povezanega predlaganja dokazov.
VSRS Sodba IV Ips 14/2018 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je razveljavilo sodbo, ker tožencema ni omogočilo izvedbe dokazov o dejstvih, ki jih je tožeča stranka zatrjevala šele med postopkom, s čimer je bila kršena pravica do izjave.
VSK sklep Cp 569/2008 — Višje sodišče v Kopru
-
Sodišče je izpostavilo procesni problem praktične nesankcioniranosti kršitev prekluzijskih rokov, saj razveljavitev sodbe zaradi te kršitve omogoči oživitev dokaznih predlogov v ponovljenem postopku.
VSL sodba in sklep II Cp 969/2001 — Višje sodišče v Ljubljani