pristojnost Ustavnega sodišča v postopku ustavne pritožbe
Sentenca
Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ni instančno sodišče, zato se ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločitev niti v dokazno oceno sodišč. Njegova pristojnost je omejena izključno na ugotavljanje, ali je bila z izpodbijanim aktom kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zagotovljenih z Ustavo (160. člen URS, 50. člen ZUstS).
Iz posameznih sodb
-
Pritožnik je v konkretnem primeru neuspešno uveljavljal kršitev pravice do enakega varstva pravic zaradi nestrinjanja z dokazno oceno sodišča glede vzročne zveze pri nastanku škode.
-
Ustavno sodišče je zavrnilo pritožbo, ker je pritožnik v bistvu izpodbijal dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišč v zadevi ugotavljanja očetovstva, kar ne predstavlja ustavnopravnega spora.
-
Sodišče je poudarilo, da zgolj neuspeh pritožnika s pravnimi sredstvi v rednem postopku sam po sebi ne pomeni kršitve človekovih pravic.
-
Zgolj dejstvo, da pritožnik v rednem postopku ni uspel s svojimi pravnimi sredstvi, ne pomeni avtomatične kršitve človekovih pravic, ki bi utemeljevala vsebinsko obravnavo ustavne pritožbe.
-
Ustavno sodišče je zavrnilo pritožbo, ker je ugotovilo, da pritožnik zgolj izpodbija dokazno oceno sodišč o oporočiteljevi pismenosti, kar ne predstavlja kršitve človekovih pravic.
-
Ustavno sodišče je zavrnilo pritožnikove navedbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in neprepričljivi argumentaciji sodišč, saj te ne predstavljajo ustavnopravnega spora.
-
Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni presojalo pravilnosti zaključka sodišč o obstoju razsojene stvari (res iudicata), saj to spada v sfero rednega sodnega odločanja o dejanskem stanju.
-
Ustavno sodišče je zavrnilo pritožnikovo zahtevo po spremembi sodb v pravdi glede pravice do stanovanja, ker je presodilo, da ne gre za vprašanje kršitve ustavnih pravic, temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.