priznanje statusa begunca

Sentenca

Status begunca se prizna tujcu, ki utemeljeno strahuje pred preganjanjem zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, zaradi česar ne more ali noče uživati varstva svoje države. Pri presoji pogojev za priznanje azila mora organ proučiti tako subjektivne okoliščine prosilca kot objektivne razmere v njegovi izvorni državi, pri čemer se upoštevajo poročila verodostojnih vladnih in nevladnih organizacij. Odločitev temelji na ugotovitvi, ali v državi izvora dejansko obstaja nevarnost preganjanja (1. člen ZAzil, Konvencija o statusu beguncev).

Iz posameznih sodb

  • Sodišče je tožniku priznalo status begunca retroaktivno od dneva vložitve druge prošnje za mednarodno zaščito.

    UPRS Sodba I U 274/2022-36 — Upravno sodišče

  • V tej zadevi je bila prošnja za azil zavrnjena, ker so bile navedbe prosilca o preganjanju zaradi udeležbe na prazniku Nevruz v Turčiji v nasprotju z objektivnimi poročili, ki potrjujejo, da praznik v državi ni več prepovedan.

    Sodba I Up 533/2005 — Vrhovno sodišče

  • V konkretnem primeru tožnik ni uspel izkazati utemeljenosti strahu pred preganjanjem, saj so bile njegove izjave o grožnjah zaradi politične aktivnosti sorodnika neskladne z objektivnimi poročili o političnem stanju v izvorni državi.

    Sodba I Up 1264/2004 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je ocenilo, da tožnikove trditve o ogroženosti niso verodostojne, ker ni poiskal pomoči policije v svoji državi in je v Slovenijo pripotoval z veljavnim potnim listom.

    Sodba I Up 441/2004 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je presodilo, da občasno šikaniranje zaradi etničnega porekla ne predstavlja sistemskega preganjanja, zlasti če prosilec ni izčrpal možnosti zaščite pri lokalnih organih pregona.

    Sodba I Up 267/2004 — Vrhovno sodišče

  • Tožnik ni uspel dokazati, da bi bil v matični državi preganjan zaradi svoje narodnosti ali da bi bila ob vrnitvi ogrožena njegova varnost.

    Sodba I Up 1490/2003 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je presojalo utemeljenost prošnje za azil vojvodinskega Madžara, pri čemer je potrdilo oceno upravnega organa o položaju manjšin v Srbiji.

    Sodba I Up 905/2003 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je presodilo, da tožnik kot pripadnik večinskega naroda na Kosovu ni ogrožen zgolj zaradi očetovega domnevnega preteklega sodelovanja s prejšnjim režimom.

    Sodba I Up 883/2003 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je presodilo, da tožnik kot dezerter uporniške vojske ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj je bila sprejeta splošna amnestija, ki je izključila verjetnost sankcij.

    Sodba I Up 868/2003 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je presodilo, da strah pred preganjanjem, utemeljen na razmerah iz leta 1998, ne predstavlja zadostnega razloga za priznanje azila v letu 2003, saj so se varnostne razmere v ZR Jugoslaviji v vmesnem času spremenile.

    Sodba I Up 844/2003 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je presodilo, da nekdanji pripadnik oboroženih skupin, ki je v skladu z mirovnim sporazumom predal orožje, ne izkazuje pogojev za azil, če ni dokazov o sistematičnem preganjanju takšnih oseb s strani državnih oblasti.

    Sodba I Up 788/2003 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je presodilo, da strah pred vpoklicem v vojsko v ZR Jugoslaviji leta 1999 ne predstavlja utemeljenega razloga za azil, saj se je politična situacija v Črni Gori spremenila in tožnik ne bi bil izpostavljen nerazumno hudemu kaznovanju.

    Sodba I Up 1202/2002 — Vrhovno sodišče

  • V konkretnem primeru je bila prošnja za azil zavrnjena, ker tožnik ni izkazal preganjanja in se je lahko varno vrnil v matično državo.

    Sodba I Up 357/2002 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je potrdilo zavrnitev prošnje za azil, ker je prosilec že predhodno vložil prošnje za azil v drugih državah in ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi.

    Sodba I Up 478/2001 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je zavrnilo prošnjo za azil, ker tožnica ni dokazala ogroženosti zaradi narodnosti ali vere, razmere v njenem kraju bivanja pa niso vključevale vojnega stanja.

    Sodba I Up 1213/2000 — Vrhovno sodišče

Viri