razdedinjenje
Sentenca
Razdedinjenje je pravni institut, s katerim zapustnik v oporoki nujnemu dediču odvzame nujni delež iz razlogov, ki jih taksativno določa zakon (42. člen ZD). Za utemeljenost razdedinjenja mora zapustnik v oporoki navesti točen razlog, dokazno breme za obstoj teh razlogov pa nosi tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje. Če se nujni dedič sklicuje na svojo neprištevnost v času nastanka razlogov za razdedinjenje, nosi dokazno breme za obstoj te okoliščine sam.
Iz posameznih sodb
-
V obravnavanem primeru je bilo sporno, ali grožnje s smrtjo in uporaba noža s strani dediča predstavljajo dovolj hudo kršitev moralnih dolžnosti, ki utemeljuje razdedinjenje.
VSL sodba II Cp 1936/2016 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je presodilo, da enkraten prepir s fizično silo in samovoljna odselitev zapustnice ne predstavljata zadostnega razloga za razdedinjenje nujnega dediča.
Sodba II Ips 93/2009 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da enkratna grožnja, izrečena v kontekstu dolgotrajnih skrhanih družinskih odnosov, v katerih je sodeloval tudi zapustnik, ne predstavlja zadostnega razloga za razdedinjenje.
Sodba II Ips 43/2008 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je pojasnilo, da zgolj slabi osebni odnosi, prepiri ali sodni spori med zapustnikom in dedičem sami po sebi ne predstavljajo zakonskega pogoja za razdedinjenje.
VSL sodba I Cp 3723/2008 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pojasnilo razporeditev dokaznega bremena: tožnik dokazuje obstoj razlogov za razdedinjenje, toženec pa svojo nesposobnost obvladovanja ravnanj v času nastanka teh razlogov.
VSK sodba I Cp 503/2005 — Višje sodišče v Kopru
-
Sodišče je poudarilo, da zgolj oporočna izključitev zakonitega dediča sama po sebi ne pomeni utemeljenega razdedinjenja, če niso izkazani kvalificirani razlogi za takšen poseg.
VSM sodba I Cp 343/2003 — Višje sodišče v Mariboru