rezidentski status za namene dohodnine
Sentenca
Status rezidenta Slovenije se za namene obdavčitve z dohodnino primarno presoja na podlagi pogojev, določenih v 6. členu ZDoh-2, med katere sodi tudi uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Vendar pa določbe ZDoh-2 ne izključujejo uporabe pravil mednarodnih sporazumov o izogibanju dvojnemu obdavčenju (KIDO), zato mora davčni organ pri ugotavljanju statusa upoštevati tudi zakonske fikcije in posebne določbe o nerezidentstvu iz 7. člena ZDoh-2, ki lahko prevladajo nad splošnimi merili za rezidentstvo.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je poudarilo, da davčni organ ne sme avtomatično šteti zavezanca za rezidenta zgolj na podlagi prijavljenega stalnega prebivališča, če so podani pogoji za uporabo pravil o nerezidentstvu po 7. členu ZDoh-2 ali mednarodnih sporazumih.
UPRS Sodba I U 215/2020-17 — Upravno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da mora davčni organ rezidentstvo presojati na podlagi nacionalne zakonodaje, pri čemer se je sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (X Ips 124/2015).
UPRS Sodba III U 35/2022-39 — Upravno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da mladoletni otrok s stalnim prebivališčem v Sloveniji predstavlja pomembno osebno vez, ki utemeljuje rezidentski status zavezanca, četudi je ta zaposlen v tujini in tam najema stanovanje.
UPRS Sodba I U 245/2020-24 — Upravno sodišče
-
Sodišče je potrdilo, da prijava stalnega prebivališča in bivanje družinskih članov na istem naslovu v Sloveniji utemeljujeta status rezidenta, če zavezanec ne predloži dokazov o nasprotnem.
UPRS Sodba I U 1886/2018-12 — Upravno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da zavezanec ne more uveljavljati določb mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja za namene vnaprejšnje določitve rezidentskega statusa, temveč šele v postopku davčne odmere konkretnega dohodka.
UPRS Sodba I U 1543/2018-13 — Upravno sodišče