služnostna pravica

Sentenca

Služnostna pravica je stvarna pravica na tuji stvari, ki se ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča (stvarna služnost). Služnost je neločljivo povezana z gospodujočim zemljiščem, zato se ob odsvojitvi nepremičnine služnostna pravica prenese na novega lastnika skupaj z lastninsko pravico. Za veljavno ustanovitev služnosti je potrebna ustrezna pravna podlaga, kot je pogodba ali zakon, ki jasno določa obseg in vsebino upravičenj.

Iz posameznih sodb

  • Sodišče je v konkretnem primeru preciziralo vsebino služnosti vožnje z motornimi vozili na tista vozila, ki so namenjena kmetijskemu obdelovanju gospodujočih zemljišč, ter s tem omejilo splošno dovoljenje za vožnjo z vsemi motornimi vozili.

    VSC sodba Cp 378/2007 — Višje sodišče v Celju

  • Sodišče je poudarilo, da pri ustanovitvi služnosti s sodno poravnavo ni nujno, da obstaja zgolj objektivna korist, saj lahko nastane tudi zaradi subjektivne koristi strank v okviru medsebojnega popuščanja v pravdi.

    VSL sodba I Cp 1500/2002 — Višje sodišče v Ljubljani

  • Sodišče je presojalo obstoj služnosti kolovoza, pri čemer je poudarilo, da na nepremičninah v družbeni lastnini priposestvovanje služnosti po tedanji ureditvi ni bilo mogoče.

    VSL sodba I Cp 84/2000 — Višje sodišče v Ljubljani

  • Sodišče je presodilo, da pravica vožnje s traktorjem po naravi stvari vključuje tudi pravico vožnje z osebnimi vozili, saj slednja za zemljišče predstavljajo manjšo obremenitev.

    VSL sklep I Cp 477/2000 — Višje sodišče v Ljubljani

  • Sodišče je presojalo, ali vsakodnevna vožnja s težkimi tovornimi vozili (cisterna) predstavlja nedopustno razširitev služnosti, ki je bila prvotno priposestvovana le za pešhojo in občasne vožnje s traktorjem.

    VSL sklep I Cp 1620/99 — Višje sodišče v Ljubljani

  • Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala obstoja služnostne pravice hoje in vožnje, zato je bila dolžna prenehati s posegi v tujo nepremičnino.

    VSL sodba II Cp 966/99 — Višje sodišče v Ljubljani

  • Sodišče je poudarilo, da solastnik na solastnem premoženju ne more priposestvovati služnosti, zato je priposestvovalna doba za sporno pot začela teči šele z razdružitvijo solastnega premoženja.

    VSC sodba Cp 1184/99 — Višje sodišče v Celju

  • Sodišče je poudarilo, da zavezovalni pravni posel o ustanovitvi služnosti med strankama učinkuje tudi brez vpisa v zemljiško knjigo, čeprav v takem primeru ne nastane stvarna pravica z učinkom proti vsakomur.

    VSC sklep Cp 1408/99 — Višje sodišče v Celju

  • Sodišče mora pri določitvi služnostne poti raziskati dejanske vrste voženj, da lahko pravilno odloči o obsegu služnostne pravice.

    VSL sklep II Cp 338/99 — Višje sodišče v Ljubljani

  • Sodišče je poudarilo, da prenos lastninske pravice na gospodujočem zemljišču avtomatično vključuje tudi prenos obstoječe služnostne pravice, zato pogodba o odsvojitvi nepremičnine, ki vključuje tudi služnost, ni nična, če razpolagalec s to pogodbo ni posegel v tujo lastninsko pravico.

    VSL sodba I Cp 251/99 — Višje sodišče v Ljubljani

  • Sodišče je poudarilo, da na solastni stvari, ki je nastala s skupno gradnjo vodovodnega sistema, ni mogoče ustanoviti služnosti, saj ta nujno zahteva tujo stvar.

    VSC Sodba Cp 230/1997 — Višje sodišče v Celju

  • Sodišče je poudarilo, da lastnik služečega zemljišča ne more enostransko omejiti obsega služnostne pravice vožnje z določitvijo datumskih prepovedi, ki niso utemeljene v naravi izvrševanja služnosti.

    Sodba II Ips 271/94 — Vrhovno sodišče

  • Sodišče je štelo, da je tožnica privolila v služnost, ker je vedela, da je njen mož dovolil izgradnjo vodovoda preko njenega zemljišča, in je to več let dopuščala.

    VSL sodba I Cp 212/94 — Višje sodišče v Ljubljani

  • Sodišče je napačno v celoti zavrnilo zahtevek za ugotovitev služnosti, čeprav je bila ugotovljena vsaj sezonska služnost vožnje, ki bi jo bilo treba v sodbi ustrezno opredeliti.

    VSL sklep I Cp 1270/93 — Višje sodišče v Ljubljani

Viri