sodna poravnava v zapuščinskem postopku
Sentenca
Sodna poravnava v zapuščinskem postopku, znana tudi kot dedni dogovor, je sporazum dedičev o delitvi zapuščine, ki ga dediči sklenejo pred sodiščem ali ga sporazumno predložijo zapuščinskemu sodišču, da ga to vnese v sklep o dedovanju (214. člen ZD). Sodišče je dolžno presojati dopustnost takšnega razpolaganja po uradni dolžnosti, saj gre za materialno procesno dispozicijo strank v smislu 3. člena ZPP. Če dogovor nima značaja sodne poravnave, sodišče o njegovi nedopustnosti brez ustreznega zahtevka strank ne sme odločati.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je na podlagi razlage sodne poravnave ugotovilo, da je bila odpoved dediča nujnemu deležu posledica dejstva, da je ta že prejel darilo, ki je preseglo vrednost njegovega nujnega deleža.
VSL Sklep II Cp 2351/2019 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je nepravilno odločalo o nedopustnosti zasebnega dogovora dedičev, ki ni bil sklenjen pred sodiščem in zato ni imel narave sodne poravnave, za kar sodišče v takšnem primeru ni imelo podlage za odločanje po uradni dolžnosti.
VSC Sklep I Cp 584/2018 — Višje sodišče v Celju
-
Sodišče je v konkretnem primeru napačno izključilo možnost poravnave o predmetih, ki niso bili neposredno predmet dedovanja, čeprav so bili ključni za razrešitev spornih lastninskih razmerij med dediči.
VSK sklep Cp 218/2011 — Višje sodišče v Kopru
-
Sodišče je potrdilo, da se dedni dogovor lahko razteza tudi na predmete, ki niso del zapuščinske mase.
Sodba in sklep II Ips 152/93 — Vrhovno sodišče