sodniška samovolja
Sentenca
Sodniška samovolja kot kršitev pravice do enakega varstva pravic pomeni, da je sodna odločba očitno napačna. Za očitno napačno odločbo gre, kadar sporne uporabe prava ni mogoče utemeljiti z uveljavljenimi metodami razlage, kar kaže na to, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev (22. člen URS).
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je kršilo prepoved sodniške samovolje, ker je napačno štelo, da je pritožnik zamudil rok, čeprav obtožni predlog ni temeljil na kazenski ovadbi, za katero je sodišče štelo, da je bila že zavržena.
Pravna podlaga: ZUstS · 59. člen, odstavek 1 -
Sodišče je v konkretnem primeru presojalo, ali je bila odločitev o kaznovanju zagovornika zaradi zavlačevanja postopka (140. člen ZKP) očitno napačna in s tem arbitrarna.
-
Pritožnica s pavšalnimi navedbami o znanstvu med stranko in sodnico ni uspela izkazati kršitve pravice do nepristranskega sojenja.
-
Ustavno sodišče je v konkretnem primeru presodilo, da zgolj očitek o nepravilni uporabi materialnega prava brez izkazane arbitrarnosti ne zadošča za utemeljenost ustavne pritožbe.