sojenje v razumnem roku
Sentenca
Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen URS) ni podana zgolj na podlagi časovnega trajanja pripora, temveč mora pritožnik navesti konkretne okoliščine, ki kažejo na neupravičeno zavlačevanje postopka. Pri presoji razumnega trajanja pripora je treba upoštevati kompleksnost zadeve, ravnanje organov in ravnanje pritožnika. Zgolj dejstvo dolgotrajnega pripora brez utemeljitve procesnih pomanjkljivosti ali pasivnosti sodišča ne zadostuje za ugotovitev kršitve.
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je poudarilo, da oškodovanec v kazenskem postopku, ki ni hkrati subsidiarni ali zasebni tožilec, nima pravice do odškodnine zaradi dolgotrajnosti kazenskega postopka pred vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka.
VSC Sodba Cp 182/2024 — Višje sodišče v Celju
Pravna podlaga: ZVPSBNO · 4. člen -
Sodišče je presodilo, da štiriletno trajanje postopka na prvi stopnji ni bilo nerazumno, saj je bilo odloženo zaradi čakanja na rešitev vzorčnih primerov, kar je bilo ocenjeno kot razumno in ekonomično ravnanje.
VSL sodba II Cp 1419/2010 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Pritožnik ni navedel konkretnih okoliščin, s katerimi bi utemeljil, da je trajalo sojenje oziroma pripor nerazumno dolgo.
-
Vlaganje številnih pravnih sredstev z istimi argumenti, na katere je bilo že odgovorjeno, predstavlja prispevek strank k daljšemu trajanju postopka, kar ne pomeni kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.
Sodba I Ips 149/2003 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je poudarilo, da vlaganje vsebinsko enakih zahtev za varstvo zakonitosti, ki nimajo pravne podlage, objektivno upočasnjuje potek postopka in se upošteva pri presoji razumnega roka.
Sodba I Ips 65/2003 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je ocenilo, da tožnikovo vztrajanje pri pravnih sredstvih, ki so se izkazala za neutemeljena, ne predstavlja podlage za ugotovitev kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.
Sodba II Ips 374/2001 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ne narekuje avtomatične odprave pripora, kadar je podana visoka stopnja nevarnosti za varnost ljudi.
Sodba I Ips 276/2001 — Vrhovno sodišče