sprejem v državljanstvo
Sentenca
Pogoj za sprejem v slovensko državljanstvo z naturalizacijo je med drugim tudi zadostno znanje slovenskega jezika za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar mora prosilec dokazati z ustreznim dokazilom (10. člen ZDRS). Če prosilec zahtevanega dokazila ne predloži in ne navede utemeljenih razlogov za njegovo odsotnost, pristojni organ vlogo zavrne na podlagi dokazov, ki so v spisu (107. člen ZUP).
Iz posameznih sodb
-
Sodišče je poudarilo, da bivanje družine v tujini pred določenim obdobjem ne izključuje možnosti, da je imel prosilec v Sloveniji že prej vzpostavljeno središče svojih življenjskih interesov.
UPRS Sodba II U 280/2021-13 — Upravno sodišče
-
V konkretnem primeru je bila vloga zavrnjena, ker je bilo v postopku revizije ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja glede trajanja dejanskega življenja v Sloveniji.
UPRS Sodba in sklep I U 462/2019-19 — Upravno sodišče
-
V obravnavanem primeru je bila vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogoja nekaznovanosti, saj je bila oseba zabeležena v kazenski evidenci.
sodba in sklep I U 997/2010 — Upravno sodišče
-
V obravnavanem primeru je bila prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena, ker prosilec ni izkazal neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji.
Sodba X Ips 185/2007 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavanem primeru je bila vloga zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik od 23. 12. 1990 dalje ni neprekinjeno prebival v Republiki Sloveniji.
sodba in sklep U 1108/2005 — Upravno sodišče
-
V konkretnem primeru tožnika nista predložila dokazil o znanju slovenskega jezika niti nista navedla upravičenih razlogov za njihovo odsotnost, kar je narekovalo zavrnitev prošnje.
Sodba I Up 90/2005 — Vrhovno sodišče
-
V konkretnem primeru je bila prošnja zavrnjena, ker tožnik kljub večkratnemu podaljšanju roka ni predložil potrdila o aktivnem znanju slovenskega jezika.
Sodba I Up 173/2003 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je presodilo, da odločba, ki temelji zgolj na sklepu Vlade brez predhodnega mnenja resornega organa, krši postopkovna pravila in materialno pravo.
sodba U 2030/2002 — Upravno sodišče
-
Sodišče je presojalo vprašanje uporabe merodajnega prava po razveljavitvi 13.a člena ZDRS z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-69/92.
sodba U 2234/2000 — Upravno sodišče
-
Sodišče je v konkretnem primeru potrdilo, da tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, kljub zatrjevanju prebivanja od leta 1990 dalje.
Sodba I Up 273/2000 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je potrdilo, da tožnica ni upravičena do izredne naturalizacije na podlagi vladnega sklepa o evakuiranih osebah iz Bosne in Hercegovine, ker ni bila del organizirane evakuacije, ki jo je izvedla Republika Slovenija.
Sodba I Up 863/2000 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je potrdilo zavrnitev vloge za sprejem v državljanstvo, ker je bila oseba pravnomočno obsojena na kazni zapora, kar predstavlja nevarnost za javni red.
Sodba I Up 357/99 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je izpostavilo, da zgolj dejstvo o opravljanju dolžnosti v bivši jugoslovanski armadi leta 1991 ne zadostuje za avtomatično sklepanje o nevarnosti za varnost države brez ugotovitve konkretnih ravnanj posameznika.
Sklep I Up 96/98 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je razsodilo, da dejstvo, da prosilec ni zaposlen, ne pomeni samodejno neizpolnjevanja pogoja o trajni materialni varnosti, če ima zagotovljeno podporo rejnikov in izkazane vire preživljanja iz kmečkega turizma.
Sodba U 1249/93 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je potrdilo zavrnitev prošnje za državljanstvo zaradi pravnomočne obsodbe prosilca za kazniva dejanja z elementi nasilja, kar je organ ocenil kot nevarnost za javni red.
Sodba U 851/93 — Vrhovno sodišče
-
V obravnavanem primeru je bila zavrnitev sprejema v državljanstvo utemeljena z večkratno kaznovanostjo prosilca za težja kazniva dejanja in ocenjenim rizikom za javni red.
Sodba U 1084/92 — Vrhovno sodišče
-
V konkretnem primeru je bila odločba o sprejemu v državljanstvo odpravljena, ker je prosilec stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavil šele 3. 1. 1991, torej po zakonsko določenem roku 23. 12. 1990.
Sodba U 296/92 — Vrhovno sodišče